Prva lekcija: Najprej poskŕbi zase

3.9.2015 / 06:08 Komentiraj
Ko je Slovenija vstopila v schengenski sistem, sem imel slab občutek. Bolje spim, če vem, da na meji kontrolirajo ljudi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti iz Švice v Avstrijo. Lustenau, 31.08.2015

Tragično je opazovati trume beguncev, ki se valijo skozi vzhod nekdanje Jugoslavije. Še bolj tragično je gledati prizore s Sredozemskega morja in grških ter italijanskih otokov, kjer umira na stotine, tisoče beguncev. Odločili so se za tvegano avanturo pohoda v Evropo, za njih zdaj ni poti nazaj.

To je igra preživetja. Ruska ruleta. Niso vsi med njimi begunci, kot jih pozna Ženevska konvencija. Zaradi tega v Nemčiji skoraj nihče, ki prihaja z Balkana, tam ne dobi azila. Dobijo pa ga skoraj vsi, ki pridejo iz Sirije. Mnogi med begunci — Nemci trdijo, da gre za kar 40% — so torej ekonomski migranti. Kako jih v tem množičnem navalu v Evropo ločiti, še preden se postavijo na ogled birokratom v evropskih državah, ki njihove zahteve preučujejo mesece in leta? Koga res ogroža vojna? Kdo samo išče boljše življenje?

Vsi ne morejo ostati

Vsi na svetu imamo pravico do dostojnega življenja. Ja, pravico imamo, nimamo pa vedno države, ki bi nam to omogočala. Begunska kriza, ki preti Evropi, ni rešljiva čez noč. Vsi, ki si to želijo, preprosto ne morejo priti — še manj pa ostati. Tudi to je vsem jasno. Le povedati si mnogi tega ne upajo ali ne smejo.

Ti, ki to vendarle rečejo naglas in naravnost, so označeni za radikalne desničarje in nacionaliste. Še več, v Nemčiji jih imajo skorajda za neonaciste. Tisti pravi neonacisti so medtem že posegli po svojem orožju — sili. Nemčija trdi, da bo to silo umirila s sredstvi pravne države. Lažje reči kot uresničiti.

Sočutje z begunci in skrb za trajno blaginjo svojega okolja se sama po sebi ne izključujeta. A tudi manipulacija medijev, ne samo slovenskih, žal mnogokrat zabriše nujno ločnico med enim in drugim. Od novinarjev na terenu, pa če je humanitarna katastrofa še tako velika, pričakujem in potrebujem poročila in ocene, nikakor ne še ene humanitarne organizacije.

Ograje in zapore

Madžari so postavili ograjo na meji s Srbijo. Prav zelo naglas jih pri tem nihče ni kregal. Makedonci so začasno zaprli mejo z Grčijo. Tudi pri tem ni bilo veliko pripomb iz Bruslja, Berlina ali Pariza. Avstrija zaostruje mejne kontrole na svojih vzhodnih mejah z Madžarsko in Slovaško. Evropska komsija je lepo tiho. Nizozemska bo odrekla hrano in prebivališče vsem beguncem, ki ne bodo dobili statusa azilanta. Nemčija pripravlja poostreno zakonodajo za pridobitev azila…

Slovenija beguncem tako ali tako ni naklonjena. Za zdaj slovenski politiki še ne ukrepajo, saj v tej fazi — ne vem točno zakaj — begunci uporabljajo drugo balkansko pot na Zahod. Ko se bo ta povsem zaprla, bodo verjetno uporabili južno, še bolj tvegano pot skozi Hrvaško in Slovenijo…

Slovenski odnos do tujcev

Slovenci so v začetku devetdesetih let sprejeli veliko beguncev iz Hrvaške, Bosne, tudi s Kosova. Nekateri so odšli naprej, drugi so se vrnili, tretji so ostali. A pri njih je šlo za skorajda rojake, ljudi iz nekdanje skupne države. Med njimi jih je bilo veliko sorodstveno in prijateljsko povezanih, govorili so znan jezik, imeli so večinoma podobne običaje.

Zdaj pa so begunci iz Sirije, Afganistana, Iraka, tudi iz podsaharske Afrike, Eritreje, Etiopije, Gvineje, Libije. Prihajajo od mnogo dlje, imajo drugačne navade in običaje.

Takšni tujci pa so za Slovence vedno velik šok. Še izobraženi Zahodnjaki in drugi prišleki so v Sloveniji že desetletja tabu. Če ne bi bili, bi po slovenskih podjetjih — vsaj v poslovodstvu in na odgovornih mestih — mrgolelo Avstrijcev, Britancev, Američanov, Avstralcev, Švicarjev, Norvežanov in Poljakov… Pa ni skoraj nikogar. Tu in tam kak zaostali slovaški ali romunski delavec, to pa je tudi vse.

3. svetovna vojna

Nekateri trdijo, da je svet pred 3. svetovno vojno. Še bolj ostri pravijo, da se je ta že začela.

Žarišč nemira je na svetu zelo veliko. Ukrajinska vojna je v Evropi, podobno kot je bila balkanska pred dvema desetletjema. A takrat je šlo za regionalno zadevo, Srbija je bila največja država takratnega spopada.

Pri Ukrajini pa gre za konflikt svetovnih razsežnosti, saj je v spor vključena Rusija. Rusi so s tem pokazali, da so za svoje ineterese pripravljeni uporabiti vojaško moč, s katero so zavzeli Krim. Seveda bodo Rusi do nadaljnjega tam tudi ostali.

Islamska država je svojo moč dobila po padcu režimov v Iraku, Afganistanu in ob državljanski vojni v Siriji. To vnetljivo stanje so povzročili Američani v imenu svetovnega miru in zaščite človekovih pravic posameznika. Zdaj tam vlada terorizem z ideologijo verskega fanatizma, nič drugega.

2. svetovna vojna

In kaj drugega je bil nacizem v Nemčiji? Izvajali so ga Nemci, zato je vse skupaj izgledalo drugače. Bolj urejeno, bolj sistematično. Šlo pa je za čisto isto stvar: širjenje življenjskega prostora, zavzemanje ozemlja, načrtno pobijanje drugačnih, drugače mislečih, drugače verujočih.

Ti, ki imajo na svetu največ orožja in moči, pa zdaj čakajo. Čakali so pri nacistih, čakajo pri islamistih. ZDA so se v drugo svetovno vojno vključile šele po japonskem napadu na njihovo pacifiško oporišče Pearl Harbour, Evropa jih je sprva zanimala mnogo manj. Angleži so poskušali do zadnjega sodelovati z Nemci. Tudi Francozi, ki se sploh niso zares uprli. Poljska, Jugoslavija, deli Češkoslovaške, Avstrija, vse to je bilo Nemcem in njihovim zaveznikom dovoljeno okupirati, razkosati, razdeliti… Ker so apatične in s svojimi interesi zaznamovane svetovne sile ukrepale (pre)pozno, je bilo potem v tej vojni več kot petdeset milijonov mrtvih. In zmagovalci so svet kolikor toliko uredili. Za petdeset let.

Počasi umirajo zadnji aktivni udeleženci te zadnje svetovne morije. Ljudje, ki so bili takrat otroci, so zdaj upokojenci. Zavest o vojni popušča, ustvarja se prostor za nova svetovna razmerja. Informacijska revolucija je svet zbližala, hitrost informacij je svetlobna, skoraj vsakdo ima zdaj v roki mobilni, ponavadi pametni telefon. Stanuje v kartonski škatli, nima dela, nima higiene in zadovoljive prehrane in obleke, ima pa mobilni telefon.

Svet na dlani

Sodeč po posnetkih, ki prihajajo z vseh, tudi nemirnih koncev sveta, je povsod tako. Telekomunikacijske korporacije ljudem na barvnem zaslonu predvajajo vse, kar se dogaja na tem svetu. In to niso samo vojne. Zahodni svet si je v pol stoletja miru uredil zgledno blaginjo in socialno državo. Tega drugje doslej niso vedeli. Zdaj vedo. Vidijo. Ta namišljeni svet blaginje spremljajo v neposrednem prenosu — in želijo postati del njega.

Nekatere med sedanjimi begunci res preganja vojna, še zdaleč pa ne vseh. Mnogi želijo le boljše življenje. Tudi veliko Jugoslovanov je pred pol stoletja želelo bolje živeti. In so šli v Nemčijo. Večinoma legalno, z dokumenti. V to oazo, ki ji rečemo Evropa, zdaj legalno ni več mogoče priti — vsaj ne od tam, od koder prihajajo begunci. Mnogi zaradi statusa begunca in pravice do azila uničijo in odvržejo dokumente.

Uravnavanje količine in porekla

Evropa je tujce kot svoje nove prebivalce vedno potrebovala, vendar je njihovo količino in poreklo doslej kontrolirala sama. V svojih mejah in okvirih je želela ustvariti prost pretok ljudi in kapitala. Ni pa bila pripravljena na pritok ljudi brez kapitala kar čez morje, povsem brez nadzora.

Švicarje je taista Evropa grdo kritizirala, ko so na referendumu zavrnili prost pretok ljudi (le iz Evrope) na njihovo ozemlje. Prisljevanje Švicarji seveda potrebujejo, le nadzorovati ga želijo sami.

Schengen

Ko je Slovenija vstopila v schengensko območje, sem imel slab občutek. Priznam, mnogo bolje spim, če vem, da na mejah nadzirajo prehajanje ljudi. Spet primer iz Švice. Odkar so del schengna, je nazdor na njihovih mejah takšen, kot si ga predstavljam tudi drugod. Skoraj vedno in povsod na mejnih prehodih stojijo policisti oziroma mejna straža ali carina, pregledujejo pa le posamezne potnike. Tu so za načelni nadzor in občutek vseh, ki prehajajo meje, da jih lahko doleti pregled dokumentov ali prtljage…

Še bolj pa so tu za to, da imajo Švicarji boljši občutek, da ne more kar vsakdo potovati po dolgem in počez čez njihovo državo. In kaj je v tem slabega? Promet kljub temu teče zgledno, kakšnih daljših čakalnih dob na mejnih prehodih v Švici že dolgo ni več, vseeno pa ohranjajo nadzor nad tem, kar prihaja v državo in iz nje odhaja.

Torej si lahko član schengna, pa vseeno izvajaš mejno kontrolo! Le kako boš izvajal sistemsko mejno kontrolo, če si pristal na schengenske pogoje? Pogajanja, gospodje na Gregorčičevi, prava, težka, naporna pogajanja so potrebna za kaj takega.

V Evropi, kakršno so ustvarili politiki prejšnje generacije, v takšni obliki očitno ne bo več schengna. Spet pa se bojim, da bo slovenska politika še enkrat prespala prvo in najbolj pomembno lekcijo dejanskega evropskega učbenika — najprej poskrbi zase.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 31. avgusta, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Bolje spim, če je na meji nadzor. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE