Faširano na Pika kartico ali s polno ritjo je lahko srat

Slovenci si določene koncepte razlagamo po svoje. Samozavestnemu narodu, ki se ponaša z zgodovino modrega odločanja, se to kakopak spodobi.

Seveda pa pri tem početju tradicionalno skrbimo, da zaobidemo univerzalne teoretske pripomočke, kakršna sta matematika in logika. Raje zaupamo svoji intuitivni presoji, ki ji rečemo kar pamet. In da bi svojo pamet, ki je prava, samo naša pamet, lahko ločili od univerzalne, ji rečemo zdrava pamet.

Tako je pod balkonskim cvetjem naših dolin nastala tudi nadvse domiselna razlika med šparanjem in varčevanjem.

Sedem evrov petdeset, prosim!

Če želite to razliko razumeti, odidite k najboljšemu sosedu, ki je prvi izmed naših ponudnikov šparanja dojel sizifovsko naturo te folklore.

Tam boste na blagajni najprej dobesedno obstali. Če niste posvečeni v skrivnosti izrezovanja kuponov iz časopisja, prelaganja pik, knjiženja dobropisov, jemanja dol s kartice, nalaganja nanjo, prepoznavanja črtnih in barvnih signalov na cenah, ste na dobri poti, da vas zaradi tesnobnega občutka izločenosti hospitalizirajo.

Mamica pred vami ima z dvema vrečkama faširanega in petimi gomolji krompirja toliko administrativnega opravka, da se ga ne bi sramovala niti birokratka leta, ki uraduje v lameli 11F na Davčni ulici 1. Stojite tam kot poslednji kreten, poslušate zapleteno šparalno latovščino strank v postopku — zgodi pa se manj kot nič.

Ko je naporni dialog končan, blagajna reče “bling”, njena operaterka Slavica pa izusti ceno, ki se bistveno ne razlikuje od vaše. Sedem evrov petdeset, prosim!

Frustracije

Podobni dogodki me vedno znova frustrirajo. Še posebej, če ugotovim, da sem edini v špuri, ki na vprašanje o lastništvu kartice odgovorim nikalno, hkrati pa opazujem face, ki najprej stoično prenašajo ves ta trapasti nateg in na koncu iz torbice še sami potegnejo tisti skajasti fascikel, ki služi shranjevanju vseh kartic ugodnosti tega sveta.

Bemti, pa menda ja nisem edini v radiju enega kilometra, ki bi bil raje minuto prej doma kot pa privarčeval en evro in poleg fasal še kupon za šampon, ki ga moram unovčiti do jutri — pod pogojem, da se s pomočjo ustrezne dokumentacije na blagajni izrečem, da pripadam sekti plastičarjev.

Kje je blagajna za jebivetre, ki plačujemo polno ceno?

Solza sočutja

No, pa smo tam. Pravkar sem omenil cel evro, naredil požirek kofeta in si obrisal solzo sočutja. Govorim namreč o celem evru. Ne o pol! O enem celem evru! O eni enoti naše aktualne denarne valute! Zrno na zrno, pogača…

Napade me slaba vest, ker spet pizdim v brk. Morda pa usoda hoče, da se vedno znajdem med kandidati za Botrstvo v Sloveniji? Morda mi nekaj sporoča?

Tako se zbudi Tomo Križnar v meni, zaslišim tisto otožno klavirsko spremljavo in si predstavljam dečico mamice s prihrankom pri faširanem, kako v mikrofon hlipa, da je v šoli večkrat lačna kot sita.

Lahko je s polno ritjo srat, Miha, si rečem in se z dragim naborom artiklov slabe vesti v vrečki, ki so bili izbrani šlampasto in brez premisleka, s sklonjeno glavo napotim proti parkirišču.

A glej, hudiča, tam serijski šparalci, ki so še na blagajni dajali vtis manekenov razslojene družbe, nakladajo poceni in torej slabo hrano v gepeke dobrih, novejših oplov srednjega razreda.

11€

Prosim vse tiste, ki jim prihranek 11€ ob koncu meseca nekaj pomeni, naj mi odpustijo, toda mojstri Kuponka in plastike so res bizarni kujoni. Divje prismuknjeno je namreč, da mulce in ženo nabašeš v nemca za 20.000€ in jih odpelješ na Bled samo zato, ker ti je sodelavka šenkala štiri kupone za kremšnito. Pa še to samo zato, ker jih sama zaradi sinovih ošpic do poteka roka ne more vnovčiti. 

Šparanje v slovenskem izročilu ni nič drugega kot upor proti varčevanju. Ker ne verjamemo v smisel varčevanja, se zatekamo v nesmiselno šparanje. Nekakšen lumpovski občutek, da si nekoga malo okrog prinesel, nam daje. In nič več. Najverjetneje še en ostanek socializma in še en pripomoček za ustvarjanje iluzije, da pripadaš srednjemu razredu.