Merklova bo obdržala najsposobnejše begunce, drugih pa se bo rešila

Dimenzije boljšega življenja

Zanimivo je opazovati, v kakšno godljo spravljajo Evropejce begunci, ki v valovih prihajajo v Evropo. Nezadržno. Trmasto. Vztrajno. In predvidljivo. Predvidljivo v smislu, da je bilo realistično pričakovati, da se bodo ljudje iz svetovne periferije premikali proti državam kapitalskega centra.

Tudi zato, ker so dežele kapitalskega centra nakopičile toliko dimenzij boljšega življenja za posameznike — tudi na račun dežel periferije —, da posamezniki, če razmišljajo iz svojega osebnega zornega kota, logično in racionalno želijo živeti v deželah, kjer je vsega več. Več bogastva. Več služb. Več šol. Več dela. Višje plače. Itd. Itd. Zato se odpravljajo na izrazito rizične poti, da bi do tega boljšega življenja prišli.

Kar je razložljivo z logiko privatne racionalne izbire. Kot je logično tudi iz zornega kota držav današnjega kapitalskega centra.

Človeški resursi: primer zdravnikov iz Podsaharske Afrike

Te države z migracijami ne dobivajo samo tega, o čemer jamrajo po televiziji — namreč tisoče novih članov lastne skupnosti, ki rušijo relativno etnično homogenost razvitih kapitalističnih držav —, temveč tudi tisoče posameznikov, ki lahko zapolnijo njihove potrebe po človeških resursih, ki jih razvite kapitalistične države same nimajo.

Značilen in dobro znan je primer zdravnikov iz podsaharske Afrike, ki migrirajo v zahodne kapitalistične države. Te dobivajo šolane zdravnike, v katerih izobrazbo niso vložile niti evra ali dolarja, saj so jih izšolale države, iz katerih migrirajo.

Te migracije tako dvakrat škodijo državam periferije: zdravnike najprej šolajo na lastne stroške, nato pa zaradi migracij ostanejo brez kadrov, ki so jih izšolale in jih pogosto krvavo potrebujejo.

Prikazujejo se kot žrtev, koristi zamolčijo

Po drugi strani pa države v kapitalskem centru dvakrat profitirajo: najprej zato, ker jim ni bilo treba plačati nič za izobrazbo strokovnjakov, ki jih potrebujejo, nato pa ti strokovnjaki z znanjem in delom prispevajo k dobrobiti teh držav, ki jim tako ali tako gre že (dovolj) dobro.

Tipična praksa eksploatacije držav svetovne periferije torej. O kateri pa se seveda ne govori. Nasprotno: države v centru se zaradi migrantov iz držav periferije prikazujejo kot žrtev, pri tem pa zamolčijo koristi, ki jih od tovrstnih migracij imajo.

Prva in ključna korist je koncentracija najbolj sposobne in najbolje izobražene delovne sile v teh državah. Sposobna in izobražena delovna sila je namreč ključni dejavnik razvoja. Sedanjega. In prihodnjega.

Pragmatična Merklova

Enako je tudi z migracijami, ki smo jim priča. Prepričanje prestrašenih Evropejcev — celo Slovenčkov, h katerim tako ali tako nihče sploh noče priti — je, da so žrtve svetovnega vala migracij. Od katerega bodo imeli samo težave. Stroške. In kar je še tovrstnih negativnosti.

Nedolgo tega me je na neki predstavitvi moje knjige poslušalec vprašal, kaj mislim, da bo Merklova naredila z vsemi temi tisoči in tisoči migrantov. Moj odgovor je bil: obdržala bo najbolj sposobne, najbolje izšolane, najbolj perspektivne. Ki jih bo dobila zastonj. Ostalih pa se bo rešila. Brez zadržkov. Brez sentimentalnosti. In česa podobnega. Verjetno spet s pragmatično ugotovitvijo, da kam bi pa Nemčija prišla, če bi dovolila vsem, ki si v Nemčijo želijo, da v Nemčijo tudi zares pridejo.

Selekcija v skladu z interesi in potrebami

Treba je pač narediti selekcijo. Ki bo seveda narejena skladno z interesi in potrebami Nemčije. Beri: njej v korist. In ne njej v škodo. In enako bodo ravnale tudi vse ostale države, ki bodo sprejemale migrante.

Opisovanje migrantov, ki si trmasto utirajo pot v Evropo, kot množico brezperspektivnih nesposobnežev s socialnega dna držav, iz katerih prihajajo, torej ni točna. Ne samo, da številni tekoče govorijo angleško. Ampak so za svojo pot v Evropo tudi plačali tisoče evrov. Ali drugače: ali ima večina Slovenčkov in Slovenčic toliko denarja, da bi si lahko plačala tovrstno pot? Odgovor je ne.

Realna socialna perspektiva migrantov

Torej sklep: migranti, ki zaradi izmučenosti, neumitosti in še česa na prvi pogled izgledajo kot utelešenje revščine, brezperspektivnosti in neizobraženosti, to pogosto niso. Za tem videzom se lahko skrivajo sposobni delavci, inženirji, zdravniki in drugi strokovnjaki. Ki jih zahodne kapitalistične družbe še kako potrebujejo.

Zato ima vsaj del migrantov v teh deželah realno socialno perspektivo. Gledano iz njihovega zornega kota večjo kot doma. Gledano iz zornega kota zahodnih kapitalističnih družb pa je ta perspektiva prav tako smiselna.

Seveda pa bo kapitalistične družbe to tudi nekaj stalo. Brez dvoma. Ampak o tem drugič.