Kratek vodič po argumentih, zakaj ne maramo beguncev

Begunec na poti v obljubljeno Evropo je postal tisti Drugi, ki se ga je treba bati in sovražiti obenem. Številni “prvorazredni” državljani Slovenije danes tekmujejo v ksenofobiji in brezčutnosti. Prislovična sebičnost v materialnost usmerjenih Slovencev je sprožila latentni in zatirani impulz sovraštva do beguncev, ki so zmotili brezdušno in zaspano atmosfero v dolini Šentflorjanski.

Kaj šele bo, ko bodo res tukaj?

Pravcati festival strahu, nestrpnosti, paranoje, hujskaštva in ksenofobije še pred verjetnim prihodom beguncev ne obeta nič dobrega. Brezčutna krutost v reakcijah številnih, seveda ne vseh, je morala presenetiti tudi tiste, ki so navajeni vsega hudega in glede slovenskih kolektivnih mentalnih stanj res nimajo visokega mnenja in pričakovanj.

Mene je. In marsikdo se sprašuje naslednje: kaj šele bo, ko bodo begunci res tukaj?

Težko bi rekli, da se iracionalnost reakcij oplaja s slabo obveščenostjo. Mediji dnevno objavljajo tragične, pretresljive, krvave zgodbe, ki nemalokrat govorijo o stotinah mrtvih na dnu morja, množičnih zadušitvah, krutem umiranju otrok in mater na obali in ulicah.

Nedoumljivo je, kako se lahko ob žalostnih slikah nedolžnih ljudi rojevajo ideje o streljanju nanje in zavračanju pomoči. Boleče in srhljive postanejo reakcije prav zato, ker poskušajo na trenutke delovati racionalno in argumentirano. Ker njihovi nosilci zase mislijo, da so takšni. Ali še kaj bolj razgalja našo pravo naravo kot prihajajoča humanitarna katastrofa?

Miselne figure

Spodaj sem zato navedel nekaj najbolj pogostih miselnih figur sovraštva do beguncev, strahu in paranoje pred njimi, ki sem jih zasledil v medijih in na socialnih omrežjih v zadnjem tednu in se dotikajo misli o njihovem prihodu v Slovenijo.

Seznam ni popoln. Njihovi avtorji ne samo ne kažejo srčnosti, empatije in solidarnosti, temveč si verjetno domišljajo, da imajo v svoji reflektirani drži nesporno prav. In to je moment, ki ga ne smemo prezreti. Poglejmo.

1. Beguncev ne smemo sprejeti, raje jih ustavimo na meji in streljajmo.

Fašistični “ad baculum”, argument moči, je zgolj sovražno dejanje hujskaštva: “Slovenci beguncev ne potrebujemo, zato bomo streljali, če se približajo naši meji.”

Resnici na ljubo govorimo o individualnem, ne toliko kolektivnem prepričanju, predvsem o enem razvpitem avtorju in morda še kakšnem iz ozadja, ki se je navduševal nad metki, ki da bodo rešili Evropo brez begunsko krizo, ne samo Slovenije.

Novinar in publicist, po lastnem prepričanju kristjan in nietzschejanec, za svoj predlog ni bil kaznovan. Državno tožilstvo je zavrnilo prijavo kaznivega dejanja pozivanja k nasilju in hujskaštva.

Na pojasnila, zakaj tak sovražni govor, ki se zajeda v življenje kot varovano človekovo pravico in vrednoto in vsebuje elemente hujskaštva po 297. členu Kazenskega zakonika, ni nezakonit, še čakamo.

2. Beguncev ne smemo sprejeti, ker je pri nas toliko revnih, da moramo poskrbeti najprej za njih.

Argumenti tipa “vi, ki so vas polna usta humanitarnosti do beguncev, raje poskrbite za Slovence v stiski”, so trenutno med Slovenci pravi hit. Zagovornikom se zdijo tako prepričljivi, da jih izrekajo z veliko gotovostjo in samozaupanjem, obenem pa jih varirajo na številne načine, da bi sogovorca predstavili kot hinavca.

Cilj argumentacije “ad hominem” je prikazati sogovorčev slab značaj: nekdo govori v prid beguncem, ker ne želi (najprej) poskrbeti za revne Slovence v stiski.

Pomemben je torej poskus diskreditacije človeka na osnovi nedoslednosti med njegovimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih zagovarja. V nobenem primeru ne gre za navajanje racionalnih dokazov zoper sklepe, saj niti človekov značaj niti situacija, v kateri se nahaja, nimata vpliva na njihovo resničnost.

Razen tega: mar res drži, da tisti, ki želi pomagati beguncu, ne želi Slovencu?

Kadar cilja na ukrepe vlade, enakovrstična kletvica zveni takole: “Sramota, lasten narod raje naj nahranijo… Se mečemo ven, kot da smo Švica… Banda lopovska.”

3. Če resno mislite s sprejemom beguncev, jih vzemite na svoj dom.

Prijem je v stereotipni obliki silno popularen. Zmago Jelinčič ga je v svojem hujskaštvu širil celo v obliki lažne informacije, da bo slovenska vlada sprejela zakon, po katerem bo moral tako rekoč vsak Slovenec na svoj dom sprejeti kakšnega begunca.

Takoj vidimo, da je zmota podobna prejšnji, saj želi diskreditirati značaj zagovornikov beguncev. Ta varianta argumenta “ad hominem” je “tu quoque” (tudi ti), pri kateri želimo običajno pokazati, da je nekdo neverodostojen in nekonsistenten, saj govori eno in dela drugo.

4. Beguncev ne smemo sprejeti na Debeli rtič, ker naši otroci nimajo kje letovati.

V tej liniji argumentacije se sklicujemo na ekonomsko situacijo na nekorekten in nesorazmeren način. Jelinčič kot avtor se je odločil zaigrati na čustva državljanov tam, kjer so običajno najbolj ranljivi: ob misli na svoje otroke.

Prijem “sklicevanja na čustva” kot retoričnega vzgiba se mora nesolidarno pretvarjati glede dveh stvari: da so počitniške kapacitete za letovanje slovenskih otrok odvisne od Debelega rtiča — če té v tamkajšnjem domu ne bi bile proste, jih najbrž ne bi ponujali beguncem —, hkrati pa tudi glede akutnosti problema letovanja naših otrok, ki naj bi bilo pomembnejše od humane pomoči drugim. Letovanje otrok ima skratka nenadoma cinično prednost pred reševanjem eksistence in življenje nezaželenih beguncev.

5. Beguncev ne smemo sprejeti, ker moramo braniti krščansko Evropo.

Argument je sicer širši od konteksta trenutne begunske krize. V Sloveniji ima že brado. Udomačil se je pri gradnji džamije, kjer smo lahko prebirali vse vrste bizarnih izgovorov, zakaj je ne smemo dopustiti sredi Ljubljane.

Da lahko pričakujemo islamizacijo in muslimansko kolonizacijo Evrope in naše deželice, je neke vrste oblika religioznega “ad hominem”: stik s “tujo” religijo bo spodkopal naše temeljne vrednote in kulturne vzorce, kar da je dovolj velik motiv za osebno občuteno paranojo in strah.

Že več avtorjev je opozorilo, da je razmislek, ki se sklicuje na krščanske vrednote, pravzaprav z njimi skregan: ljubezen do sočloveka in karitas sta na hudi preizkušnji.

Zato nekateri kristjani v islamofobični maniri predlagajo namesto potnega lista predložitev krstnega — kakor je to storila Lejla Irgl, sestra poslanke Eve Irgl.

Na trenutke se argument iz strahu pred novodobnimi “turškimi vpadi”, ko se je izrazil dr. Damjan Črnčec iz Odbora 2014, spremeni v obtožbo, da gre za skrbno načrtovano predstavo in grandiozni projekt: “To je čista načrtovana islamizacija Evrope. Čez kratek čas bo pa pokalo po vsej Evropi, pa naše zastave bojo kurili ti ubogi begunci, ki vsi izgledajo zelo pri močeh, naprej pa rinejo otroke in ženske za predstavo vsem naivnim politikom in elitnim pristašom.”

6. Beguncev ne smemo sprejeti, ker so med njimi teroristi.

Pri tem argumentu imamo na delu radikalizirano inačico prejšnjega premisleka in sklicevanje na strah (“ad metum”): “Naši otroci ne morejo na morje, sodrgo bodo pa namestili na Debeli rtič. Za časa Tita so se tam zdravili otroci, zdaj se bodo trenirali potencialni teroristi.”

Avtor izjave je Zmago Jelinčič, ki v svoji nacionalistični hujskaški perspektivi zvaja begunsko krizo na vprašanje terorizma. Zastraševanje ljudi z nerealnimi in izmišljenimi scenariji se rado skrije za “varnostni vidik”, kot temu velikokrat pravi slovenska vlada z Mirom Cerarjem na čelu.

Ali kot je zapisal nek komentator, da bi zaščitil lastno nečloveško in nesolidarno držo: “Zdaj skrbijo za te begunce, potem jim bodo pa ti begunci vrat prerezali! To niso nič drugega kot islamski skrajneži, ki hočejo zavzeti Evropo.”

Busheva “vojna proti terorizmu” je postregla s široko paleto retoričnih in argumentacijskih trikov za legitimiranje vojne v Iraku.

Odveč je povedati, da se za begunskimi zgodbami skrivajo predvsem izjemno tragične in človeške stiske. Da so med njimi tudi teroristi, ni zelo verjetno.

7. Beguncev ne smemo sprejeti, ker gre za taktiko islamskih bojevnikov.

Argumentacija je podobna kot pri zadnjih dveh zmotah. Gre za sklicevanje na strah, vendar z elementi teorije zarote: “Ali se sploh zavedate ljudje, da je to taktika Islamske države? Najprej pošljejo begunce, da se naselijo po Evropi, nato pa bodo prišli islamski bojevniki! Predvidevam, da na takšen način bo Evropa kmalu postala Islamska Evropa.”

Begunci so torej nevarni ne samo zaradi širjenja islama in ogrožanja naše vere. Ne samo, da so med njimi teroristi. V tej verziji obstaja skrbno načrtovan scenarij, po katerem so begunci zgolj kmetje na šahovnici v igri, ki jo vodijo džihadisti. Islam se ne bo infiltriral naključno in spontano, med begunci niso zgolj poljubni teroristi, vse skupaj je predstava, znotraj katere bo ISIS kmalu zavladala Evropi.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 29. avgusta, pod naslovom Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.