Svet je še vedno velik, samo naša srca so se skrčila

Begunce dojemamo različno, praviloma z mešanico empatije in strahu: to bi se lahko zgodilo tudi nam; vzeli nam bodo naše dobro življenje.

Na drugi strani mešanica emocij spodbuja nečloveške erlahovske odzive, desničarske, nacistične in druge trdoročne rešitve vprašanja, ki je pravzaprav požar nenormalnih razsežnosti.

Evropska unija je na preizkušnji bolj kot se zaveda. Schengenska meja je neučinkovita gasilska vaja. Požara takšnih razsežnosti ne moreš gasiti malo v Grčiji, malo v Srbiji, malo na Madžarskem — v Italiji pa so tako ali tako že dolgo neučinkovite gasilske enote, zdaj civilne, zdaj vojaške, zdaj mešane.

Farmacevti in šarlatani

Zdravljenje simptomov je najslabši način zdravljenja, je pa hvalevredno darilo farmacevtski industriji in različnim šarlatanom. Ti v neučinkovitosti drugih najdejo svojo priložnost za čudežne rešitve.

Sodobna zahodna medicina se z vzroki ne ukvarja veliko, ker ji farmacevti bogato plačujejo za lajšanje simptomov s preparati. Vsake toliko se mengelejevsko zmagoslavno najdejo firme, ki so razvile dokončno rešitev — recimo za malarijo —, proti kateri bodo z dvomljivim rezultatom cepili majhen del populacije. Vzrok malarije pa je v leglih komarjev, ki zaradi tega ne bodo nič manj učinkoviti.

Prej “pri njih”, zdaj “pri nas”

Reševanje begunskega eksodusa samega namesto reševanja vzrokov je v duhu evroatlantske doktrine, da katastrofe drugih pospešujejo naša gospodarstva, dokler se to dogaja “njim” in “pri njih”.

Toda zdaj se to nenadoma dogaja “nam” in “pri nas”, v naših urejenih dnevnih sobah: nepovabljeni hočejo sedeti za našimi mizami, lezejo v naše shrambe, potikajo se naokoli in puščajo na tone polivinila, tetrapakov, umazanih cunj, izmečkov in izločkov. Človekov organizem deluje, tudi če ždi ob tabli, kjer je vse to prepovedano.

Preživetje je osnovni človekov instinkt, ki v ekstremnih situacijah ni v prijateljskem odnosu z razumom.

Večina velikih sistemov — EU, OZN, NATO… — je v zadnjih letih veliko govorila o doktrini tako imenovanega celostnega pristopa k ravnanju v krizah. Kot običajno je tudi tu teorija daleč od resničnosti. Resničnost ima svoje zakonitosti, te pa dobesedno zdrobijo birokratsko ravnanje sistemov.

Zdravniški konzilij

Celovit pristop je pravzaprav zdravniški konzilij, ki poskuša na izkustveno preverjen in strokovno utemeljen način reševati kompleksno krizo. Tako kot se obolelega, ki mu popuščajo vitalne funkcije, zdravniki lotijo tako, da odpravljajo vzrok za vzrokom — najprej tiste, ki neposredno ogrožajo življenje, in tako naprej do manj pomembnih.

Begunska kriza je bolnik, ki se ga je mogoče lotiti samo na tak način. Z mirovnim konzilijem.

Begunce ženejo v Evropo terorizem, mafija, bolne, nevarne države. Ne pozabimo, da ZDA že leta poskušajo omejiti ilegalno priseljevanje čez svojo južno mejo, a prav tako neuspešno. Doslej noben program ni dal uspehov. Je zdaj čas za OZN, EU, NATO in druge, da sedejo za mizo in poiščejo celosten načrt? Navsezadnje je večina današnjih držav članic OZN. Če je ta organizacija kdaj imela smisel in priložnost, potem ga ima zdaj.

Vzporedni sistemi

Begunstvo je trgovina z ljudmi, njihovimi upanji, obeti — in to zelo tragična trgovina. Begunci prihajajo s področij, kjer tip evroatlantske države dobiva drugačne obrise. Legalne in legitimne, ne nujno tudi demokratične države nadomeščajo vzporedni sistemi, ki poskušajo zapolniti vrzel, nastalo iz šibkih ali celo povsem propadlih držav.

Zakaj Benedetta Berti, strokovnjakinja za politično nasilje, državljanske vojne in varnost, govori o različnih tipih držav? Zakaj poskuša razložiti, da na radikalne, civilno-vojaške organizacije ne moremo preprosto gledati kot na teroristične organizacije?

Od medijskih stereotipov zamegljeni pogledi nas zavajajo, da Hamas, Hezbolah, Iro, Eto, Talibane, ISIS/ISIL in druge vidimo predvsem kot radikalne teroristične, sicer ideološko različne, a v metodah precej podobne organizacije.

Pa je res tako? Morda pa so to nove oblike držav, ki na svoj način nadomeščajo stare, pa če nam je všeč ali ne?

Od Mehike do Ukrajine

Urejena država nudi državljanom relativno večjo varnost, vendar ne pred vsemi nevarnostmi. Zadnjič sem se spraševal, koliko varnosti in miru nudi vojaško najmočnejša država na svetu. Sebi morda še. Kaj pa drugim? Še posebej, če prevladujejo sebični kapitalski interesi panog in družb?

Manj verjetno je — a ne izključeno —, da se bosta spopadli sosednji državi, če se znajdeta na križišču interesov močnih držav in multinacionalk. Tak primer je Ukrajina, ki se je znašla na križišču med interesom Nata, da prodre čim globlje v mehko tkivo nekdanjega Vzhodnega bloka — kar je Rusija razumela kot grožnjo —, ter nedozorelo in z nacionalno sebičnostjo prepleteno zunanjo in obrambno politiko Evropske unije.

Kavkaške poteze

Poglejmo begunstvo z druge plati: zakaj ne vidimo tisočev Ukrajincev, ki so poiskali tak ali drugačen kruh v Zahodni Evropi, ali tisočev Romunov in Bolgarov, ki redno potujejo kot cenejša delovna sila med domovinami in EU?

Ne vidimo jih, ker govorijo prepoznavne jezike in imajo bolj kavkaške poteze obraza, ker se nam zdijo sprejemljivejši in ker se redno vračajo za kratek čas domov. Zakaj bi bila romunska beračica — pa naj se potem odpelje z mercedesom ali ne —, zame sprejemljivejša kot sirski oče z otrokom, ki ju je ločila od žene in matere makedonska policija?

Ker kaj pa so tisoči mladih z Balkana in tudi iz Slovenije, ki si iščejo zaslužek izven meja domovine? Begunci v boljši jutri.

Za novo tovarištvo

Dejstvo je: podkupljive nacionalne politične elite poganjajo ilegalno ekonomijo — torej tudi transport nesrečnikov po Evropi — veliko bolj učinkovito kot pa politiko skupnega evropskega prostora.

Svet je še vedno enako velik, samo naša srca in naše misli so se skrčile. Potrebujemo novo družbeno gibanje za empatijo, za sočutje. Bom kar tako napisal: potrebujemo novo tovarištvo. Globalno.

Je morda svetovni splet prostor, kjer je to možno uresničiti? Ali pa je Mark Zuckerberg samo zvesta preslikava realnih družbenih odnosov?