Tudi na sedminah se pije vino

Gotovo ste ljubitelji kozarčka dobrega vina, kajne? Dobro kosilo, romantična večerja, praznovanja, obletnice, rojstni dnevi, druženja, srečanja… — priložnosti za kozarec vina je v resnici toliko, kot jih želimo. Kozarček ali dva celo zdravniki priporočajo.

Na domača vina smo kar ponosni, saj zadnji dve desetletji ali tri dosegajo visoko kakovost, dobivajo ugledna mednarodna priznanja, prodirajo na tuje trge.

In vino veritas

Na pravkar končanem največjem kmetijskem druženju v Sloveniji, sejmu Agra v Gornji Radgoni, pa smo morali pogledati resnici v oči. Okrogla miza Slovensko vino na mednarodnem razpotju je razkrila ozadja naše vinske pridelave in opozorila na resne težave. Realno stanje je daleč od prepričanja, da stopamo vštric z velikimi vinskimi državami in da nas od njih loči samo količina pridelanih vin.

Če se slovenski vinarji ne bodo znali ustrezno organizirati in povezati, nas čez nekaj let ne bo več na mednarodnih vinskih zemljevidih. Po dolgih letih rasti, ki smo jih dosegali od poznih 60. let, zdaj padamo, nimamo razvoja, nimamo primernega, visoko strokovnega in poenotenega svetovanja.

Če ne bomo ničesar ukrenili, nas bodo v nekaj letih najprej prehiteli ljubi sosedje Hrvati, potem pa še — in to je alarm najvišje stopnje — naši najbolj južni bratje Makedonci.

Kdo je kriv?

Kdo neki? Ljudje. Slovensko vrtičkarstvo. Slovenska ozkoglednost in kratkovidnost. To nemogoče slovensko prepričanje, da pri povezovanju in sodelovanju vsak nekaj izgubi. Pa tudi strah, ki morda izvira iz drugih gospodarskih zgodb, da nas bo nekdo iz naše organizacijske skupine nategnil.

Ali ta naš genski zapis, zaradi katerega se vsaka še tako dobra prijateljstva in partnerstva, povezana z denarjem, prej ali slej sfižijo. Sledijo tožbe, sodišča, advokati, nikoli rešene zgodbe.

Povedali so nam, da je vinska stroka razdeljena na pet — pozor: 5! — akademskih institucij, v katerih je v vsaki zaposlenih po nekaj ljudi. Njihova ključna usmeritev je ukvarjanje s samimi sabo in z lastnim preživetjem. Stalnega šolanja vinogradnikov in vinarjev nimamo. Nimamo enotne svetovalne službe, ki bi vinskim ustvarjalcem na njihovi zahtevni kreativni poti pomagale pri premagovanju res številnih izzivov.

Pred razpadom

V naši vinski branži ni nikakršnega projektnega ali kako drugače poimenovanega sodelovanja. Dogajanja v vinarstvu zato lahko mirno primerjamo s stanjem slovenske družbe nasploh: razdrobljenost, neenotnost, nepovezanost, neorganiziranost, prevladovanje individualnih interesov. Zato je slovenska vinska družba tako rekoč pred razpadom.

Če se ne bo nemudoma našel nekdo, ki bo sposoben z jasno in uresničljivo vizijo ter dobrimi programi prepričati vinogradnike in vinarje k sodelovanju, bo dejavnost šla pod — no, vodo.

Naši vinarji so preprosto premajhni, da bi finančno in tudi količinsko dolgoročno zdržali samostojen nastop na tujih trgih. Naravne danosti nam narekujejo butično pridelavo vin. Morali bi pridelovati predvsem vrhunska vina višjega cenovnega razreda, kajti le tako lahko vinogradniki in vinarji pokrijejo visoke pridelovalne stroške.

Ena vinska zgodba

Slovenija, ki z vsemi pridelovalci vin skupaj ne pridela toliko žlahtne kapljice kot nekaj večjih vinskih kleti v velikih vinskih državah, bo morala ustvariti eno vinsko zgodbo, en vinski podpis, en budžet za promocijo in podporo vinarjem v tujini in eno vinsko institucijo, ki bo vinarstvo usmerjala in vodila k uresničevanju vizije.

Vrzimo čez ramo te uničujoče slovenske stereotipe, stopimo skupaj in ne bodimo grobarji lastne vinske dejavnosti.

Tudi na sedminah se namreč pije vino.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 29. avgusta, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Vinarji vseh pokrajin – povežite se!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.