Za preživetje: vibrator, gandža, telefon. Skromno. Sam še wifi rabim.

Nekaj časa nazaj sem se mogla dobit z nekom in logična izbira placa je bla “naša” kafana. Ker jaz sem skoz v depri in dlje kot 15 metrov od bloka grem težko.

Naša kafana je ena unih bivših Mercatorjevih, kjer je vse po domače, šefe pa je un tipičen fužinski čiča, k ne jebe kej preveč zajebancije. Zmaga od kafane, v glavnem.

Noben ne visi na telefonu

In sediva s tem modelom pod drevesi, uživava v pivcu in kr naenkrat prijavi: “Lej, k noben ne visi na telefonu.” — “Itak, da ne, če pa so prišli na pivo klepetat, koji kurac telefoni?” In on še kr dalje, k da je čudež zagledal: “To morm prov pofotkat, pa na FB dat.”

Sam ti fotkaj. In gledam uno svojo starino iz prve svetovne od telefona, pa rečem: “Jaz sploh nimam pametnega telefona.” Mal me je čudno pogledal, sam okej, zame je itak logično, da vse neki po svoje. Jaz mam telefon zato, da lahk gandžo nabavljam naokol, pa da lahk kdaj osamljena jebaču pošljem SMS: “A si še z njo?” Pa da me lahk mati napizdeva vsa živčna, če ma slab dan. In če me ne dobi al pa če je ne vem kje v tujini, bo začela pa z maili bombardirat. Ker ma to pametnarijo od telefona.

Čez vse meje

To s temi telefoni je šlo čez vse meje. Greš na bus, na začetku penzija veselo klepeta o novih kolkih in super uspešnih vnukih, ko se obrneš nazaj, pa zagledaš vso uno mizerijo od mladine, k vsak bulji v tišini v telefon. Če greš po centru mimo lokalov, vsi spet isto. Gledat v telefon. Gledam mlad parček, namesto da bi en na drugmu visela vsa slinasta, gledata v telefon. Še če greš v kino, po mojem vsi bulijo v telefone namest na platno, al pa delajo selfiče z glavnimi igralci.

Jaz ne vem, kaj bomo tok zamudili, če bomo stran od neta par ur na dan. In kaj bojo drugi zamudili, če ne bomo hitro vse objavli, kar se nam dogaja. In vsi so isto. K eni roboti, sprogramirani na to, da če 5 minut ne boš online, si zamudil vse. Ta vse pa so itak sam fotke in statusi drugih ljudi.

Pa nč ne rečem. Vzemte men net za 24 ur, pa bom cvilila k uni dojenčki v jaslicah. Sam ko grem pa ven, če se dobim s kom, pa ne jebem interneta. Glava si mora mal odpočit.

Odfuk

Ene 3 leta nazaj sem si privoščila 3 tedne morja. Brez neta, še telefon mi je crknil, nisem bla niti dosegljiva. Najboljš porabljeni trije tedni ever. Nazaj sem prišla kot nova. Psihično in fizično. Vzela sem si čas zase. Brez vseh nepotrebnih distrakcij. Kar FB in podobno je. Navlečeš se, preden ma Galunič novo oddajo.

Pa sem ta zadnja, k lahk pizdi čez FB. Brez Zuckerbergove pogruntavščine ne bi dans noben vedel zame. Neb blo knjige, ne bi me brali. Sam, sunce žarko, jaz kdaj kr sanjam: “Pa ta je lajkal, pa ta je komentiral, evo, spet en mori po sporočilih.” Ista fora, k če preveč nabijaš tetris. Ko boš šel spat, bojo pred očmi še vedno kocke dol padale.

Odfuk. In pol mej tega hudiča še v žepu, pa povsod s sabo. Pa men se zame jebe. Bla navlečena na “you name it, you’ve got it” stvari, tko da en Zuckerberg je mala malca.

V vatko zaviti

Sam kakšno otroštvo majo otroc? Ne bi zamenjala tistega svojega otroštva v Jugi za nič. Prileteli smo domov iz šole, fuknili ruzake stran, pa direkt pred blok pa zvonit po domofonih: “A lahk ta pa ta pride ven?” In pol cel dan pred blokom skakat gumitvist pa ne vem kaj še vse, dokler se mame niso drle čez balkon: “Večerja!” In si prišel čist zgonjen dam in si ziher tud manj tečnaril posledično.

Zdej gledam otroke svojih frendov. Zadnč na kavi s frendico, tamala 7-letna zraven. Midve klepetava, tamala juza mamin telefon, pa zmanjka baterije. Ojoj in ojoj. Na nobeno prigovarjanje se ni pustila: ”Lej, tam je punčka, pa pes, pejt se igrat.” In pol seveda dolgčas.

A otroc še kaj berejo?

Dejte men spet 7 let, vzamem takoj. Pa vse telefone in nete zadržte zase. Me prov zanima, kok današnji otroci kej knjige berejo. Kdo od njih je včlanjen v knjižnjico, pa hodi veselo po knjige za svoj gušt, ne za šolo. Aja, sej dans ne smejo nikamor sami. Če maš šolo dva metra pred bajto, nč sam. Ne vem, zakaj so dans tko v vatke zaviti. Mene je fotr peljal dvakrat peš do šole, pol je šel še dvakrat na skrivaj za mano in to je blo to. Pa sej nisi debil v prvem razredu.

V teh cajtih jaz sploh ne bi vedla, kakšen starš morš bit. Kdaj telefon, kdaj gre lahko na FB. Kok stari morjo bit za vse to? Čimprej jim dejmo vse, sam da jih mamo pod kontrolo. V mojih cajtih najstništva si zalutal na morje v Fieso, pa čeprov si sam drobiž nesel menjat do štacune. Zdej me pa najdte. Dokler jaz ne najdem telefonske govorilnice, nema mene. Kolkrat jim dajo telefone v roke in pustijo bit na kompih sam zato, da bo mir pri bajti? A jih ne bi blo boljš pred blok nagnat?

Sam itak, cajti se spreminjajo. Tud če prideš na Zavod, bo najprej: ”Vaš mail?” — “Nimam maila.” — “Kako ne? Kako pa službe iščete?” — “Koje službe?”

Pametnarija od telefona

In ker so se cajti spremenili in ne morem večno ostat v jami, sem mesec nazaj dobila to pametnarijo od telefona. In ga sploh ne uporabljam. Še vedno kličem iz ta starga, k komi diha oziroma se sploh nč več ne sliši po zvočniku. Me ne zanima, pa še naročnine nimam.

Aha, dokler se nisem ta prvič v naši kafani prijavla na wifi. A tud kr tko, da bom lahk na netu? Kr kle ob pivu na soncu? Sej glih zato, fukni to stran! In se hitr navlečeš tud na wifi, ker glih zdej čakam en resen mail, al jo je pa jebač končno pustil.

Hja, kaj vse človek rabi za preživetje? In ker mi mislijo zdej neki malat doma, pa spucat vse, in se morm odmaknit, so bile prve tri stvari, k sem jih pograbila za preživetje in vrgla v torbo: vibrator, gandža in genij telefon.

Skromno. Sam še wifi najdem.