Begunce obsojamo, še preden smo enemu samemu od njih dali priložnost

“Ni tolerance za tiste, ki niso pripravljeni pomagati, ko je to pravično in človeško potrebno,” je ta teden po obisku enega od azilnih centrov dejala nemška kanclerka Angela Merkel.

Mnogi njeni rojaki so jo izžvižgali in označili za izdajalko. A dejstvo je, da je to edini možni pristop, s katerim lahko Evropa rešuje begunsko krizo, opere dosedanje madeže in od beguncev nenazadnje pridobi tudi določene koristi.

Kaj dela slovenska vlada? Nič.

Slovenska vlada v zvezi z begunsko krizo doslej ni naredila niti enega jasnega in odločnega koraka. In kako bi tudi ga, ko pa naš premier in njegovi ministri očitno nimajo niti načelnega stališča do navala migrantov, čeprav ta traja že nekaj mesecev.

Ni razumljivo — pa tudi ne sprejemljivo —, da razen nekaj mlačnih in povsem nekarizmatičnih izjav, ki niso povedale pravzaprav ničesar, javnost o namerah Slovenije ne ve drugega, kot da ne moremo sprejeti beguncev in da so med njimi menda tudi teroristi.

Čakamo, kaj bodo storili drugi? Kateremu bloku se bomo pridružili? Slovaškemu in madžarskemu?

Potreben je načrt

Šokirana sem nad tako mlačnim odzivom našega političnega vrha. V tem trenutku bi morali korektno, intenzivno in večplastno komunicirati z javnostjo in jo ozaveščati. Nujno potrebujemo državljanski dialog in izmenjavo mnenj.

Danes, ko je kriza v polnem razmahu, bi morala vlada imeti natančno razdelan načrt. Še več! Glede na razmere bi svoj prvotni plan o sprejemu 250 beguncev morala razširiti na višjo številko. In ta načrt bi že morala začeti udejanjati. To bi bilo edino plemenito in moralno.

Je kdo protestiral? Ne.

Premier in ministri bi morali že zdavnaj povzdigniti glas in protestirati ob gradnji zidu na madžarsko-srbski meji in se ostro odzvati na ksenofobno izjavo slovaškega premiera, da so pri njih dobrodošli le kristjani.

Nerazumljivo je, da se vlada obnaša tako, kot da se nič ne dogaja. V medijih tudi slišimo, da nima praktično nobenih stikov s pristojnimi organi na lokacijah, kjer naj bi sprejemali begunce.


Ali res ne uvidijo, da sta na preizkušnji tudi naša blaginja in mir in da z molkom in neukrepanjem na široko odpiramo vrata represiji in ponovnemu pohodu fašizma na evropskih tleh?

S čim se hvalimo Evropejci

Že večkrat sem poudarila, da je sramota, da Evropejci, ki se ponosno hvalimo, da smo najmodernejša in najnaprednejša družba varovanja človekovih pravic, človekovega dostojanstva in demokracije, človeška življenja tako zlahka pretvarjamo v številke.

Statistika je krasna znanost. Omogoča nam, da čustvene prizore in realnost življenja pretvorimo v brezosebno črnilo — vse pod pretvezo in s ciljem boljše predstavljivosti in prikazom “dejanskega stanja”.


Kot potomci dedov, ki so bili na pogorišču 2. svetovne vojne odločeni, da se grozote vojne ne smejo nikoli več ponoviti, in očetov, ki jim je v duhu miru in sodelovanja uspelo v 60. letih zgraditi Evropsko unijo pod geslom “združeni v različnosti”, zdaj preprosto nočemo poskrbeti za ljudi iz soseščine. Njihova edina greha sta, da so se rodili v deprivilegiranem delu sveta in da so odločeni, da poskusijo preživeti.

Za premišljen proces interacije

Narobe se nam zdi, ker drugače govorijo, ker imajo drugačno vero in kulturo. Z lahkoto smo se prepustili ulici in njenim populističnim stereotipom. Dopuščamo, da se osnovne človeške vrednote gredo v nič zaradi naše lastne sebičnosti, brezbrižnosti, nečimrnosti, vasezaverovanosti in občutka večvrednosti.


Lažje in predvsem raje nakazujemo denar za banke in poplačujemo grehe goljufivih špekulantov, ki se še danes sončijo na prostosti, kot pa da bi reševali ljudi — med njimi tudi otroke — na begu pred smrtjo in terorjem.

Bojimo se jih in jih obsojamo, še preden smo enemu samemu beguncu dali priložnost, da obogati našo družbo, da prispeva, deli svoje znanje z nami in postane del nas.

Kljub dokazanemu dejstvu, da smo starajoča se celina, ki nujno potrebuje nove roke in možgane za ohranjanje stika z naprednejšimi deli sveta, nam ob problematiki migrantov nenadoma zmanjka sposobnosti analitičnega pogleda vnaprej.

Prepričana sem, da bi se nam premišljen in učinkovito vóden proces integracije migrantov pozitivno povrnil v obliki znanja, novih idej in nenazadnje lojalnosti oziroma hvaležnosti.

Zahtevamo enoten odgovor

V Evropskem parlamentu smo predlagali vrsto ukrepov, tudi dolgoročnih, za odpravo nestabilnost v naši soseščini, za katere smo krivi tudi mi. Predvsem pa vztrajamo, da imajo vse države dolžnost pomagati ljudem, ki bežijo pred vojno in nasiljem.


Ne smemo dovoliti izdaje evropskih vrednot in standardov. Državljani moramo od voditeljev zahtevati enoten odgovor na krizo, ki ne bo le list papirja, temveč z dejanji podkrepljen načrt reševanja ljudi. Ne dopustimo, da bi nas ogradili z ozkogledim argumentom “varnosti”.

Porazdelimo si breme in upravičimo sloves razvitega sveta. V nasprotnem primeru se bomo zaradi nesposobnosti in pomanjkanja politične volje v zgodovinske knjige neslavno zapisali kot tisti, ki niso hoteli reševati največje begunske krize po 2. svetovni vojni in so zato dopustili smrt premnogih ljudi, breme pa prevalili na veliko manj razvite države.

To bo hud pečat za voditelje, za demokracijo in za ljudstvo. Tudi slovensko.

Tanja Fajon (SD) je evropska poslanka (S&D).

Pojasnilo in obvestilo uredništva: K objavljanju v rubriki Gostujoči Pero vabimo avtorice in avtorje k občasnemu sodelovanju. Fokuspokus nima pomislekov do objavljanja nenaročenih tekstov, če so le relevantni in objavljivi.

Tekst je bil posodobljen v ponedeljek, 31. avgusta. V stavku: “Prepričana sem, da bi se nam premišljen in učinkovito vóden proces asimilacije migrantov pozitivno povrnil v obliki znanja, novih idej in nenazadnje lojalnosti oziroma hvaležnosti.” je bila na željo avtorice beseda “asimilacija” zamenjana z besedo “integracija”.