Vsak ima svojega begunca

Doma imam odejo, narejeno sredi vojne v Sarajevu. Čuvam jo, ker jo je naredila meni zelo draga oseba. Zgodbe, ki sem jih slišala, poskušam preplesti z mojo domišljijo. Pa ne gre. Ne uspe mi. Nič. Blokada. Odeja je samo odeja. Ne pusti mi, da si namislim zgodbo. Ni moja zgodba. Nič ne vem o vojni, zelo malo o Sarajevu pred vojno. Niti predstavljati si ne znam. Jo pa čuvam. Sem čuvarka neznanih, tujih spominov.

Moji begunci

Vesela sem jih, mojih beguncev, ker v življenju ne komplicirajo. Veliko so izgubili, živeli več različnih življenj v različnih državah. Ko me prime, da bi jamrala, pomislim nanje. Zabavajo me z magično žmohtnim pogledom na življenje, s humorjem, distanco, včasih sladko ironično joie de vivre. Ko kompliciram, me ošamarijo u prolazu in potem se skupaj smejimo.

Moji begunci so prišli iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Hrvaške. Prišli so med vojno, nekateri v njenih zadnjih izdihljajih ali tik po njej.

Veste, o kateri vojni govorim. Eni največjih morij po 2. svetovni vojni v naši bližini. Takrat smo bili “samo” Slovenci, ne še del bodoče Nobelove nagrajenke za mir. Imeli so srečo — vem, zveni kot oksimoron —, da so njihovi prijatelji, sorodniki (že) živeli v Sloveniji.

Sem prištevam tudi tiste, ki so prišli iz Srbije. Nisem jih ločevala po geografskem ali še kakšnem kriteriju. Danes so večinoma vsi slovenski državljani. Če se je le dalo, smo pomagali. Vsaka zveza je bila dobrodošla: vsak uradnik, višji, nižji, na poziciji ali za šalterjem za to in ono vizo, štipendijo, državljanstvo.

Pešačenje z iPhonom

Moji niso pešačili. So pa tako kot ti, ki prihajajo zdaj, odšli od doma. Ker jim tam ni bilo več živeti. Dnevna soba je bila razsuta, brez kakšne stene, granate in bombe so jim švigale nad glavo. Ni bilo hrane, dela, prihodnosti. Izguba najbližjih, svojih, doma — to je nekaj najhujšega.

Aleksandar Hemon pravi, da je dom tam, kjer nekdo opazi tvojo odsotnost.

Prijateljica iz Sarajeva, ki trenutno dela in živi v Budimpešti, pravi, da je sodelavec ob pogledu na reko današnjih beguncev v mestu opazil, da imajo nekateri iPhone. Torej so “normalni ljudje”.

“Ja, imajo iPhone in denar, da so plavali in pešačili do Budimpešte. Imajo srečo, da je iPhone preživel. Nimajo pa aplikacije za dom in življenje,” je bil njen odgovor. “Pa kaj je tem ljudem?”

Ve, o čem govori. Med vojno je bila v Sarajevu.

Skupaj bomo zmogli

Moji begunci so ljudje, ki so si pomagali in si še vedno pomagajo. Morda niti niso najboljši prijatelji, delijo pa si izkušnjo vojne in življenja drugje.

Ampak ko je treba, stopijo skupaj. Ob pivu se duhovito obmetavajo z različnimi karakterji, zajebavajo in zabavajo sebe in nas. Pomagajo si pa vedno. Za moje Sarajlije je to glavno vodilo. Pa naj gre za obnovo stanovanja ali če je treba kakšno reč kam odpeljat. Ko sem brez denarja, kadim njihove cigarete. Karkoli. Tu smo, skupaj smo in to bomo naredili. Izvrstni organizatorji pomoči. Hitri, odzivni, praktični.

Koliko življenj?

Morda je bilo za mlajše lažje. Ne vem. Nekateri so končali študij, drugi nadaljevali, tretji so si našli delo. Najprej kakršnokoli.

Starejši pa… — so se znašli in preživeli. Vodje, šefi, uradniki, karkoli že so bili v prejšnjem domu in življenju, tu so štartali na novo. Iz nič. V majhnih sobicah. Kot čistilke, varuške. Zlagali so karkoli v pakete za dodaten denar. Izgubiš dom, pa si narediš novega — četudi je vse, kar sicer sodi v stanovanje, v eni sobi.

Redkokdaj — če sploh — smo opazili, da nimajo denarja. Ko so bili naokrog, je bil vedno žur. Druženje. Zgodbe. Štosi. Iz malo hrane pojedina.

Zgodbe, ki streznijo in prebudijo

Vsi jih poznamo, vsak ima svojega begunca v življenju. Ob nas živijo. Sosedje. Prijatelji. Znanci. Sodelavci. Slovenija jih je polna. Hvala bogu, da so imeli kam in da so tu.

Vem, egoistično bo zvenelo, ampak njihove zgodbe me streznijo, zbudijo. Nenehno čuvam in branim to svojo malo eksistenco, ki je vedno manj varna in vedno bolj majava. Bojim se, kaj bo, če ne bo več dela, denarja… — in delam črne scenarije moje male potencialne katastrofe. Raje ostanem v zavetju znane (ne)varnosti, kakor da bi to šla počet nekam drugam na novo.

Domovi vsakdanjih skrbi

Bivamo v domovih vsakdanjih skrbi. V svetu vojn, tajkunov in beguncev. Ampak ti zadnji vedo, da je naša varnost minljiva, da se lahko v trenutku vse spremeni. Potem spakiraš in greš. Da se vedno da, da zmoreš znova, da zmoreš vse. Četudi v tem našem stiskaškem kapitalizmu nesposobnežev kdaj kdo zavzdihne, češ, a bo treba spet spakirat in zamenjat dom.

Oni niso hodili na naše demonstracije. Za njih je to bil déjà vu. Zgodil se jim je Milošević, zgodila se je ulica — in glej, kje so danes. Vmes so dobili otroke.

V primerjavi z njim sem razvajena smrklja. V primerjavi s temi, ki prihajajo, še toliko bolj. Pomagam jim lahko tako, da jim povem, da so dobrodošli. Da jim kratko bivanje pri nas naredim malo bolj človeško.

Slovenija ni njihov cilj. Briga jih za naše desničarje, tiste z vsemi možnimi fobijami in paranojami, si mislim. Dvomim, da je nekdo iz Sirije ali Iraka v boju za preživetje spremlja, kaj se dogaja v Sloveniji in koga bi bilo treba utišati.

To zadnje je naša naloga. Najbolj enostavno jih bomo utišali tako, da jih ne bomo volili.

Nisem tolerantna, ko berem nestrpne izjave in komentarje. Za razliko od teh nesramnežev so reke beguncev na poti k svojemu cilju, kjer si bodo po najboljših močeh usvarili novo življenje. Pa čeprav iz nič.