F1 izgublja občinstvo, dirkačem pa se zdijo pomembnejši otroci

Na poti iz Spa-Francorchampsa, 26. avgusta 2015*

Nobenega dvoma ni, da bo Mercedes tudi letos osvojil svetovno prvenstvo formule 1. Če se Lewisu Hamiltonu in Nicu Rosbergu na dirki nič ne ponesreči, potem srebrni puščici, ki ju vozita, nimata tekmeca. Tudi če kdo izmed njiju zaspi na štartu, kot se je zgodilo Rosbergu v Spaju, zlahka pride s šestega na drugo mesto in se celo bori za zmago…

Ob pomanjkanju pravih športnih obračunov med dirkači na stezah se vedno razplamti razprava o stanju v tem športu. Jasno je, da formula 1 izgublja del občinstva. Ni pa tako zelo jasno, zakaj.

O varnosti se ne razpravlja — ali samo enosmerno

Vse od Sennove in Ratzenbergerjeve smrti v Imoli leta 1994 je veljalo, da o varnosti ni razprave. Ničesar, kar je vodilo k večji varnosti, ni smel nihče resneje postavljati pod vprašaj. Zato pa so dirke postale monotone, predvidljive — dirkališča pa tako zelo varna, da so posledice tudi hudih nesreč postale zanemarljive. No, do lanskega oktobra v Suzuki, ko je Jules Bianchi priletel v žerjav, ki je umikal parkiranega Sutilovega sauberja in zaradi hudih poškodb glave umrl.

Tudi Jason Wilson je zadnji konec tedna v ZDA umrl zaradi posledic notranjih poškodb glave. Zadel ga je del drugega dirkalnika, ki je priletel vanj.

Zavedanje, da je formula 1 še vedno nevarna, se torej počasi vrača. In vse glasnejši so klici po tem, da lahko vrhunski motošport preživi samo, če bo ohranil zdravo mero tveganja in nepredvidljivosti, ki s seboj nujno prinašata tudi manj varnosti.

Zlate ribice v akvariju

Ko si na dirki formule 1, marsičesa ne vidiš jasno in razločno. Premočno si vpleten v vsakdanje dogajanje, vsaka informacija in zgodba je pomembna za poročanje ali komentiranje, ves čas hitiš, le redko najdeš čas, da se ustaviš, pogledaš okrog sebe, opazuješ…

Če na dirki nimaš veliko dela, marsikaj vidiš bolje — z distance. Kot je nekoč dejal sir Jackie Stewart, trikratni svetovni prvak formule 1: “Ljudje v paddocku se obnašajo kot zlate ribice v akvariju. Pomembni so in samozadostni. In ko jih iz akvarija vržeš v morje, so še vedno samo zlate ribice.”

Težko bi kdo bolje opisal razmere na dirkališčih. Razumljivo, saj je Stewart tudi več kot 40 let po koncu svoje dirkaške kariere reden gost v paddocku.

Michelin (Jean Todt) vs. Pirelli (Ecclestone)

Najprej nekaj o aferi Pirelli. Že nekaj časa ni enotnega mnenja, kdo naj dobavlja gume formuli 1 po letu 2016, ko se bo iztekla sedanja pogodba s Pirellijem. Michelin ponuja svoje gume, Pirelli želi ostati dobavitelj. Moštva niso najbolj naklonjena Pirelliju, saj prevladuje mnenje, da Italijani niso kos svoji nalogi.

Njihove gume da sicer niso namerno narejene tako, da jih je treba ves čas menjati, vendar pa Pirelli v svoji tovarni v Turčiji ne zna narediti boljših. Spektakel z veliko menjavami gum na dirkah, trdijo kritiki, je posledica tega, da je to največ, kar Italijani znajo in zmorejo.

Michelin prav tako obljublja gume za veliko postankov v boksih, a ob tem tudi takšno kvaliteto, da ne bo prihajajo do zapletov, kot jih gledamo s Pirellijem.

Ne gre pa samo za varnost in kvaliteto, zadeva ima tudi politično ozadje. Jean Todt se po mnenju bližnjih opazovalcev zavzema za povratek Michelina, na drugi strani pa je Bernie Ecclestone zadovoljen s Pirellijem. Veliko denarja, ki ga Italijani vložijo v promocijo znamke na dirkališčih po vsem svetu, naj bi bil Angležev argument. A zdaj so Francozi napovedali, da bodo tudi oni vložili v promocijo podobno vsoto, kot to počnejo zdaj Italijani.

Varnostni vidik bo močan Todtov argument, ko bo v naslednjih mesecih prišlo do odločitve. Za zdaj je Michelin popustil tudi pri zahtevi po 17-palčnih platiščih, ki naj bi zamenjala sedanja mnogo manjša, saj so bila moštva na koncu proti tej novosti. Težko bo utišati Ferrari in Sebastiana Vettla, ki je krog in pol pred koncem dirke v Belgiji z razcefrano zadnjo desno gumo po odstopu končal namesto kot tretjeuvrščeni na zmagovalnem odru na 12. mestu s krogom zaostanka.

Večino krivde za to je zvalil na Pirelli. Ta pa se krčevito brani, češ, saj smo ekipam priporočili dva ali tri postanke v boksih. Ferrariju je s taktiko le enega postanka uspelo priti tik za oba mercedesa. Vettel pa je potem poudaril, da naj bi Pirelli zagotovil varnih 40 krogov z enim kompletom gum, in dodal, da je njemu gumo razneslo v 28. krogu.

Res je tudi, da se je nesreča zgodila v izhodu iz Radillona. Če bi mu gumo razneslo v zelo nevarnih ovinkih iz Eau Rouge v Radillon, bi lahko bile posledice veliko hujše. Pirelli bo le s težavo našel argumente za svoj prav, še posebej, ker Michelin trdi, da se njim kaj podobnega ne more zgoditi.

No ja, na Indianapolis leta 2005, ko so po ogrevalnem krogu vsem svojim avtomobilom zaradi varnosti naročili odhod v bokse, smo že kar malo pozabili… Čeprav moram dodati, da je takrat še šlo za gumarski dvoboj med Michelinom in Bridgestoneom.

Trdim, da v formulo 1 sodi tudi gumarska konkurenca. Če vsak izdeluje svoj dirkalnik, če imamo štiri proizvajalce pogonskih sklopov, če je več dobaviteljev zavor, olja, bencina, potem v formulo 1 sodi tudi več opremljevalcev gum.

Žal pa tega trenutno ni na dnevnem redu. Zaradi stroškov in bojda predvsem zaradi varnosti.

Izgubljeni čar F1

Prav počasi se v paddock vrača tudi beseda nevarnost. Formula 1 je zašla v krizno obdobje. Ostala je brez svoje prave identitete. Vse več je iskanja odgovorov na vprašanje, zakaj je tako.

Trdim, da je čar formule 1 v njeni hitrosti, brutalnosti, nekorektnosti, glasnosti, nevarnosti. Hitrost so — predvsem v ovinkih — zmanjšali, formula 1 ni več najbolj zastrašujoč dirkanik že na pogled, tudi prav glasni turbo motorji niso več.

Dirkači niso več nekorektni posamezniki, ki so v tem športu tudi zato, ker bi bili družbeno neprilagodljivi in bi s svojim značajem izstopali tudi po tem, da so brez dlake na jeziku in brez zavore v desnici, ko je treba kdaj s kom obračunati tudi izven dirkaškega kokpita.

Danes so (skoraj) vsi uglajeni in piarovsko naučeni mladeniči, ki se raje kot o dirkanju in nedovoljenih slasteh življenja pogovarjajo o otrocih, nakupovanju svojih žena in gradnji nove družinske hiše nekje na obrobju Ženevskega ali Bodenskega jezera, seveda na švicarski strani.

Otroci pomembnejši od F1?!

Kako si naj drugače razlagamo monologe Nica Rosberga o pričakovanju svojega prvorojenca in nasvete njegovih kolegov, ki so to fazo v življenju že doživeli. Romain Grosjean je po dirki na dolgo in široko pojasnjeval občutke ob rojstvu otrok, ki so po njegovem seveda mnogo močnejši od vsakršnega dirkaškega užitka ali uspeha.

Nico Rosberg je ves čas trepetal in razmišljal o porodu svoje žene Viviane. Zanj je bilo v Liègeu pripravljeno zasebno letalo, da bi lahko za nekaj ur odletel v Monako spremljat porod. Mnogi bulvarski mediji so pisali večinoma samo o tem…

Naj ob tem spomnim, da je bil Rosbergov oče Keke, ko se je sredi 80. let rodil Nico, na običajnem testiranju v Silverstoneu, kakršna so bila takrat skoraj vsak teden. Takrat ni bilo razprave. Priprave na naslednjo dirko so bile za dirkača pomembnejše od rojstva otroka.

R.I.P. Jason Wilson

Žalostno novico iz Amerike, da je po dirki v tekmovanju Indycar umrl Jason Wilson — nekaj dirk je pred dobrimi desetimi leti odpeljal tudi v formuli 1 pri Jaguarju in Minardiju —, moramo razumeti kot še en opomin, da bo motošport vedno ostal nevaren. Šlo je za del drugega dirkanika, ki je zadel Wilsona v čelado in ga ubil.

Dokler bodo kokpiti dirkalnikov odprti, bo ta nevarnost prežala ob vsaki nesreči.

Mnogo je idej, kako formulo 1 spet narediti nekoliko bolj nevarno in tvegano, a vsak tak poskus se konča z debato o večji varnosti.

Zato je zdaj bolj priljubljena beseda nepredvidljivost. Formuli 1 je treba vrniti “nepredvidljivost”. Tu je veliko različnih predlogov. Prepoved uporabe senzorjev med dirko je le eden izmed njih. S tem bi imeli dirkači in inženirji na voljo mnogo manj informacij, torej bi dirkanje spet šlo v roke in noge dirkačev. Podatke s senzorjev bi lahko uporabili šele po dirki.

Nekaj predlogov za več “nepredvidljivosti”

Kako preprečiti, da dirkači vozijo pol dirke po delih steze, ki niso označene kot dirkališče?

Nekoč so bile peščene izlêtne cone. Zdaj so jih zaradi varnosti asfaltirali in s tem nenamerno ustvarili velike poligone za reševanje dirkačev iz težav in napak.

Morda bi morali najti rešitev za ohranitev varnosti in vendarle jasno kaznovanje vseh, ki zletijo s steze. Večplastna izlêtna cona bi morda prišla prav: nekaj metrov mastne podlage za robnikom, kjer bi vsak dirkač izgubil oblast nad dirkalnikom, šele potem pa asfalt za hitrejše ustavljanje ob močnem zaviranju.

Pesek je sicer nevaren zaradi nevarnega prevračanja in potopa zaščite nad dirkačevo glavo v pesek, vendar je še vedno najboljši za kaznovanje preveč pogumnih in nepreračunljivih.

Dirkališča

In za konec seveda še dirkališča. Pri vseh, ki so jih zgradili po letu 1995, je bila prva misel varnost. S tem so seveda vnaprej izključili možnost, da bi še kdaj nastala dirkališča kot Suzuka, Monza, Spa, Imola, Silverstone, Montreal in morda še kakšno, kjer dolgim ravninam sledijo težki in zahtevni ovinki — skratka, kjer že potek steze zahteva dirkačev pogum in iznajdljivost.

Vsa nova dirkališča imajo mogočne asfaltne izlêtne ploščadi. Za vsakih hitrim ravnim ali malce bolj nevarnim ovinkastim delom steze je klasično postajališče z 90-stopinjskim ovinkom ali še bolj dolgočasno šikano.

Navijači komaj čakajo dirke v Monaku, Montrealu, Silverstoneu, Budimpešti, Spaju, Monzi, Suzuki, Interlagosu. Na teh dirkah je tudi največ napredvidljivih nesreč, napak, odstopov… Vsa ta dirkališča so zelo stara — nekatera 30, druga tudi 50, celo skoraj 100 let.

Davno pred sedanjimi debatami o boljši in bolj zanimivi formuli 1 so torej že vedeli, kaj so prave začimbe za dobro dirkanje. Hitra in nevarna dirkališča ali zelo posebne steze, kot sta Monako ali Montreal, dirkačeva svoboda odločanja med dirko in veliko večje tveganje, kot ga dirkanje s seboj nosi danes.

In ob vsem se sprašujem, ali je razvita zahodna družba 21. stoletja sploh še pripravljena na tak preobrat?

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 26. avgusta, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Bolj nevarno bo bolj zanimivo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.