Adijo, vrtec! Pa hvala za mivko…

25.8.2015 / 06:08 Komentiraj
Otrok, ki od prvega leta hodi v vrtec, do začetka šole preživi s starši samo slabo polovico svojega budnega življenja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prejšnji teden smo se po enajstih letih namenili zadnjič v vrtec. V tem času smo šli v različnih kombinacijah v vrtec več kot 2.800-krat: štiri leta samo z najstarejšim, eno leto z najstarejšim in srednjim, eno leto samo s srednjim, štiri leta s srednjim in najmlajšim in eno leto samo z najmlajšim.

Vsak od njih je v vrtcu vsega skupaj preživel približno 12.000 ur. To ni malo, če veš, da je otrok do svojega šestega leta na svetu 52.560 ur, pri čemer do te starosti prespimo približno 22.000 ur.

Otrok, ki od prvega leta hodi v vrtec, do začetka šole preživi s starši samo slabo polovico svojega budnega življenja.

To je bilo nadomestilo za mivko, ki so jo naši trije iz vrtca v vseh teh letih prinesli v čevljih, žepih, za robovi zavihanih hlačnic, gatah in še kje. — [Fotografija: Tina Deu.]

Vračamo mivko

Darila za vzgojiteljice niso v našem stilu. Ampak vseeno se nam je zdelo, da ne moremo priti praznih rok. Zato smo prinesli nekaj, kar so otroci iz vrtca v enajstih letih tudi odnesli. V Merkurju smo kupili trikrat po 25 kilogramov mivke za v peskovnik. Kot nadomestilo za tisto mivko, ki so jo naši trije iz vrtca v vseh teh letih prinesli v čevljih, žepih, za robovi zavihanih hlačnic, v gatah in še kje. Tisto mivko, ki nas je vsa leta spravljala ob pamet, ki je polnila vrečke za sesalec in nam uničevala pralne stroje. Otroci so jo svečano stresli v peskovnik. Za tiste, ki jo bodo tlačili še naslednjih nekaj let. 

Ko smo šli, nam je bilo vsem malo hudo pri srcu. Adijo, vrtec, pa hvala za vso mivko.

12.000 ur pri drugih ljudeh

Enajst let je dolga doba. To je več kot tretjina mojega življenja. Ko po tolikem času nekaj narediš zadnjič, zagotovo nekaj občutiš. Vsak od nas je. Kljub temu to ne bo sentimentalen zapis o tem, kako otroci hitro rastejo — (samo)obtožujoč pa  tudi ne, saj nisem mama, ki bi imela slabo vest, ker je otroke za toliko ur prepustila drugim ljudem. Otroci so pa itak tudi radi po svoje. Celo 12.000 ur, če je treba.

“A veste, kaj? Lahko ste veseli, ker ste še v vrtcu. Ker šola je kr neki in učiteljice so sitne. Pa ves čas je treba bit na enem in istem stolu. Jaz bi šel prec nazaj v vrtec.”​

Ena direktna

Ko je za tabo tako dolgo obdobje, narediš kratko retrospektivo tistega, česar je zdaj nepreklicno konec.

Ker jo eden od sinov že maha proti koncu devetletke, veš, da bolje ne bo nikoli. Starejši ko je otrok, bolj komplicirano postaja njegovo življenje. Ko nisi več otrok, je pa sploh komplicirano.

Natan, ki je končal prvi razred, je to potrdil na zaključni vrtčevski prireditvi mlajšega brata. Najprej je potrpežljivo poslušal zadnji govor vzgojiteljice, ki je bodočim šolarjem zaželela srečno, potem pa po šolsko, z roko gor, prosil za besedo. Sledila je ena direktna, ki jo zmorejo samo otroci: “A veste, kaj? Lahko ste veseli, ker ste še v vrtcu. Ker šola je kr neki in učiteljice so sitne. Pa ves čas je treba bit na enem in istem stolu. Jaz bi šel prec nazaj v vrtec.”

Mlajši ko si, manj se pustiš farbat

Navdušenje nad šolo pri nas pada sorazmerno z obveščenostjo o tem, kako v šoli v resnici je. Mlajši ko si, manj se pustiš farbat. Saj ne, da bratje med sabo ne bi ničesar skrivali. Ampak sitne učiteljice niso dedek Mraz in ne spadajo med strogo varovane skrivnosti, ki jih pred mlajšimi od sebe varuješ zaradi uvidevnosti in da jim ne bi pokvaril veselja.

Poleg tega se za skoraj trinajstletnika komajda spodobi, da reče, da rad hodi v šolo, čeprav to niti ni tako daleč od resnice. Sedemletnik potem ponavlja za njim. Rezultat pa je, da je šestletniku — še preden sploh sede na tisti svoj stol — za šolo bolj ali manj vseeno.

Med počitnicami se niti enkrat ni spomnil na to, da gre jeseni v prvi razred, kar se precej razlikuje od navdušenja, ki ga je bil svoje zadnje vrtčevsko poletje poln najstarejši. Sploh najmlajšega bodo prihodnji teden ves čas spraševali, kako je v šoli. Nisem prepričana, da želim slišati njegove odgovore.

V vrtcu je bilo drugače

Začeli smo precej helikoptersko. Najprej z varuško. Ker enoletnega otroka res ne moreš poriniti v javno varstvo, a ne? Kaj bo pa jedel? Pa kako bo spal? Ko se bo za to sam odločil? In kaj, če bo ves čas jokal? Pa itak bo kar naprej bolan…

Ampak varuška je stala veliko denarja, pa še čudna je bila, zato smo ga prestavili v vrtec, kjer se je izkazalo, da nam javno varstvo bolj ustreza. Pa še peskovnik imajo.

V tem duhu je šel srednji v vrtec takoj, ko je bilo to mogoče, pri enajstih mesecih. Ko sploh še ni vedel, da mivke ne jemo, ampak se z njo igramo. Ker je doma vstajal sredi noči, je včasih zaspal že kar med zajtrkom. Še mama ni rekel. Ker ni znal. Pa mu vseeno ni bilo hudega in je še danes je veliki vrtčevski fen.

Za zadnjega se še spomnim ne, kako je bilo, ko je šel prvič v vrtec. Vem, da mu je šlo strašno na živce, ker so otroci kar naprej jokali. Dude je prestavljal iz ust tistih, ki so bili ravno tiho, in jih tlačil v usta tistim, ki so se drli. Peskovnik je bil pa itak takoj njegov.

Gremo naprej

V bistvu sploh ne znam prešteti, koliko šolskih ur je še pred mojimi otroki. Ko bo zadnji od njih končal devetletko, pa zagotovo ne bomo šli na tak obisk, kot smo šli v vrtec.

V bistvu sem želela povedati samo to, da so vrtci zakon. Gremo naprej. O šoli pa kdaj drugič.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE