Otroška igrica Kdo se boji strička Sama
Ne vem, ali obstaja otroška igra Kdo se boji strička Sama. Ko to pišem, nimam interneta in ne morem preveriti, lahko pa si vse skupaj zamislim v domišljiji. Si izmislim. Tako so delali nekoč, tako počnemo še danes. Tudi če mrkne splet, nam ostane ves svet. Morda bomo imeli priložnost za premislek, s čim nas zalaga medmrežje, kaj nam ponujajo omrežja. Zdi se nam — ne, prepričani smo —, da brez tega ne moremo več dihati. Duši nas, če ne moremo doseči Amerike ali Maldivov, ki so samo klik miške ali podrs po zaslonu stran. Porabniki damo več kot dobimo. Vsaka številka šteje, da lahko strategi komuniciranja izdelajo profil sedanjega in bodočega (u)porabnika. Že česa. Lahko nam prodajo karkoli.
Recimo to, da je Iran največja grožnja miru v svetu.
Džingiskan
Največji imperij — pred britanskim, bodo rekli Angleži —, je ustvaril Džingiskan. Kot poroča legenda, je uresničil nauk svoje matere: vsakdo lahko zlomi eno puščico, nihče pa ne more zlomiti petih med seboj povezanih puščic.
Združena plemena je popeljal iz step. Pridružilo se mu je lahko vsako pleme na poti, če mu je priseglo zvestobo in sledenje skupnemu cilju. Orodja, ki so jim pomagala, so bila preprosta: strategija, v desetine razvrščena vojska, hitri in vzdržljivi konji, skromna prehrana, spretno jahanje. Jahati so se naučili prej kot hoditi. Vsak vojak je imel dva, tri konje, natančen in močan lok in meč. Enote so se premikale s hitrostjo 70 kilometrov na dan, krščanske vojske samo deset. Kdor se je uprl, je bil pokončan. Kdor se je pridružil, je bil nagrajen. Računajo, da je načrt angažiral 11 odstotkov takratnega prebivalstva.
In kaj je bil končni cilj vsega? Z zakonom urejeno administrativno območje, tako rekoč od Baltika do Tihega oceana. Tu je lahko devica potovala od ene točke do druge in nihče ji ni smel na silo ukrasti nedolžnosti. Dobil jo je samo, če je privolila. Nepismen vojskovodja, ki se je obdal z izobraženimi svetovalci, je v enem življenju dosegel to, česar pred njim in za njim ni nihče drug.
Tudi v naših krajih je bil nekoč vojskovodja, ki je namesto pripovedi o puščicah uporabil ljudem bolj razumljivo priliko o vrbovih vejah: eno zlahka zlomiš, prepletenih pa ne moreš. Potem smo se razpletli na posamezne veje in zdaj je… — kakor pač je. Lomimo drug drugega in drugi lomijo nas.
Kam gre svet?
Se spomniš plakata Strica Sama, ki naju vabi? Res so se ZDA dvakrat usodno vpletle v svetovne (evropske) vojne. Nedvomno so bile odločilna premoč tako v tehniki kot z vojaštvom. Sovjetska zveza in osvobodilna gibanja tega ne bi zmogla sama. In potem, ko je bilo konec 2. svetovne vojne, je nastopilo obdobje smrtnega strahu pred komunizmom in oboroževanja čez vsako mero.
Kadar iščem odgovor na vprašanje, kam gre svet — že vse od kubanske krize, Vietnama, Iraka, Afganistana —, se moram vprašati, kam gredo ZDA. Zato sem že nekajkrat omenil glasovanje v Kongresu za podporo ali zavrnitev sporazuma z Iranom.
Nisem Noam Chomsky, nisem analitik pri SIPRI. Sem navaden državljan, ki razmišlja zelo preprosto: če recimo lahko z enim klikom pridem v Ameriko in z enim podrsom v Irak, potem lahko tudi Amerika in Irak prideta z enim klikom in podrsom do mene.
Sovražnik ali dva. Za rezervo.
ZDA so po 2. svetovni vojni z veliko reformo obrambnega sistema res zmanjšale število vojakov, niso pa zmanjšale oborožitvene industrije. Ta je zasebna lastnina v funkciji države. Pravzaprav je država v funkciji industrije, za katero je, normalno, pomemben dobiček. Več ko izdelamo, več lahko prodamo. Prodano je treba porabiti, ker trgovina z orožjem ne cveti samo iz strahu pred namišljenim sovražnikom. Prej ali slej je treba najti ali iznajti resničnega.
Zato velja doktrina, da ZDA ne morejo voditi več kot dveh vojn hkrati.
Hudiča, zakaj pa je sploh treba voditi eno samo vojno? Zato, ker je težko voditi mir, če je odvisen od korporacij, ki dajejo denar za volitve, lobirajo med kongresniki in dejansko vodijo zunanjo politiko. Zato je potrebno imeti na naslovnicah sovražnika ali dva: Iran in v rezervi še Severno Korejo.
Navidezni nesmisli
Navideznih nesmislov je veliko: Iran je najbolj homogena šiitska država na svetu. Tam so ZDA že enkrat zrušile legitimno izvoljeno vlado (1953) in postavile šaha Pahlavija. Potem je bila verska revolucija s Homeinijem (1979). Šiiti so verski nasprotniki sunitov, ti pa predstavljajo večino današnjih islamskih terorističnih organizacij, vključno s Hamasom in ISIS. Vahabiti naj bi bili od 11. septembra nasprotniki ZDA, čeprav so ZDA prijatelji s Savdijci, ki so očetje vahabizma in so ga zaščitili tudi v dvostranskem sporazumu z ZDA ob koncu 2. svetovne vojne. Vahabiti danes “osvobajajo” Jemen. V vsakem primeru so šiiti manjšina med muslimanskimi veroizpovedmi.
Iranski vojaški stroj je še iz časov pred Homeinijem, torej zastarel in komaj uporaben. Države, ki so v zalivu povezane v skupnost, so v zadnjih letih nakupile toliko orožja, kot ga Slovenija ne bo v 200 letih. Za mir? Izrael je edina atomska sila v regiji. Vprašanje je, ali Iran res hoče biti druga. Morda pa je vse skupaj samo novo orožje za množično uničevanje, ki ga v Iraku ni bilo — vsaj ne dokazano.
Spomnimo se, da je bil Sadam Husein po potrebi velik zaveznik ZDA. Lahko nas skrbi dejstvo, da si velesila zaveznikov ne izbira tako kot Džingiskan, ampak po potrebi, da jih jutri zruši kot diktatorje in prinese kaos v državo. Celo amaterjem je bilo jasno, da bo v Iraku prišlo do državljanske vojne — kar je samo nova priložnost za trgovino. Pa ne z maslom, temveč z orožjem.
Igra z Iranom
Igra z Iranom je bolj nevarna, ker je Iran član zavezništva Srce Azije. Je predsedujoči Gibanju neuvrščenih. Se kdo še spomni te kontrolne palice v atomskem reaktorju hladne vojne?
Velesila, ki je v prejšnjem stoletju dvakrat potegnila pravo potezo, vse od takrat vodi brutalno zunanjo politiko, ki ni usmerjena k miru, ampak k vojni. Z navidezno otroško igrico prinašanja demokracije Kdo se boji strička Sama od zaključka 2. svetovne vojne ni prinesla miru. Morda pa ga niti noče?
Brezpilotna letala ne prinašajo demokracije. Živeti v miru je osnovna človekova potreba. Džingiskanu niso narekovali bojnih pohodov in politike izdelovalci lokov in rejci konj. Narekovala mu jo je vizija, da poveže področja in vzpostavi zakon in red. Zato je devica lahko varno potovala od Tihega oceana do Baltika.