Politični pregled parketa: Končno dolgčas. In končno glasno sporočilo.
Čeprav sem v zadnjem tednu spremljal politično dogajanje z varne distance “dopusta”, se je končno zgodilo to, kar smo čakali že od začetka počitnic: politična praznina. Končno kisle kumarice! Končno zaslužen oddih od aferaštva in diletantstva politične elite!
Če bi z objavo neuradnih rezultatov, ki govorijo o kaotičnem, katastrofalnem stanju otroške kardiokirurgije v ljubljanskem UKC, mediji počakali še dan ali dva, bi bil teden prav poletno dolgočasen.
Cerar–Erjavec
Glavna novica: sestanek Cerarja in Erjavca. Izvedeli smo, da zunanji minister še naprej uživa zaupanje predsednika vlade.
Slednje bi moralo razburiti vsaj volivce SMC, ki so Cerarju in druščini dali svoj glas ravno zaradi obljub o novi politiki, o drugačnih etičnih, moralnih normah. Dobili pa s(m)o že videno in doživeto politično preračunljivost, ki bi se je ne sramoval niti pokojni Drnovšek.
Morda si želi ministrski predsednik samo kupiti čas in se Erjavca znebiti po rešenem arbitražnem škandalu. Z odstavitvijo zunanjega ministra bi namreč tvegal še zunanjepolitično krizo, saj bi mnogi — predvsem politiki na drugi strani Kolpe — Erjavčev padec razumeli kot priznanje krivde Slovenije za arbitražno kolobocijo.
A to je račun brez krčmarja: Erjavec je večje breme kot član vladne ekipe. Cerar pa je izgubil še zadnje ostanke odrešeniške avreole, ki so mu jo mediji nadeli v predvolilnem času. Bolj kot Erjavcu pa se seveda lahko zahvali lastni nesposobnosti.
Totalitarni blejski plovno-veslaški režim
A ni edini, ki je v preteklem tednu ostal nerazumljen. Morebitna namera blejske občine, da supe — plastične deske na vesla — prežene z gladine jezera, je izzvala medijsko norčevanje iz občinarjev.
Morda gre za strokovno podpro odločitev, vendar občina (še) ni predstavila argumentov, s katerimi bi obrazložila odločitev. Morda se v katerem od zaprašenih fasciklov najde odlična razlaga. Do takrat pa je v javnosti obveljal okvir o gorenjskih Butalah, ki se z birokratsko latovščino streljajo v kolena. In kjer se noremu plovnemu režimu krohotajo še krave, če približno povzamem novinarja časnika Finance. Bolj kot evri in zadovoljstvo gostov so namreč pomembni predpisi, naj bodo še tako neumni.
Ni vse tako črno
V državi, ki je vse preveč okužena z negativizmom in vsestransko apatijo, se vendarle najdejo projekti, ki so lahko zgled vsem. Ki združujejo razklano Slovenijo.
Naj obrazložim. Na prošnjo prijatelja sem se pridružil karavani, ki je spremljala ekstremnega športnika in humanitarca Mateja Markoviča na njegovem epskem podvigu: preplavati 30, prekolesariti 900 in preteči 250 kilometrov.
Šest dni brutalnih naporov junaka in šest neprespanih noči ekipe, ki je nad njim bdela. In to s humanitarnim pridihom — pomagati najrevnejšim. Tistim družinam, ki svojim najmlajšim ne zmorejo kupiti šolskih potrebščin. In teh je veliko.
Srčnost, vztrajnost in osredotočenost enega samega človeka je zbudila Slovenijo. Prelep občutek. Želel bi si, da traja. Ker kjer je volja, je tudi pot. Z vztrajnostjo še tako nemogoč podvig postane resničnost.
Če kdo, je pravi naslovnik sporočila politika. Institucije niso same sebi namen. V zadnjem desetletju zamujenih priložnosti se je nabralo toliko problemov, da politiki zagotovo ne bi smelo biti dolgčas. Fokus na prave probleme, torej!
