Morš met kožo slona: “Tereza Vuk je literarni Damjan Murko.”
Dva dni nazaj mi je neka bralka poslala sporočilo, kako da sem oh in spljoh. Ona pa da ne piše več, ker jo je leta tega in tega nek pametnjakovič zamoril in se je pustila zatret. In nehala pisat.
Ker je en bumbar rekel, da je slaba.
In sem pomislila na svojo pot. Na vso tisto mojo samozavest in egotrip, zarad katerga grem marsikomu konkretno na kurac.
Govorim o samozavesti take vrste: frend ti reče, da pejt tekmovat na prozni mnogoboj, ti pa v življenju še nisi nikjer tekmoval s pisarijo, samo blog si pisal. Sploh pa ne z nekimi primejalnimi književniki itd.
Ko se ti jebe, da si zapit loser
Ampak vseen je tvoj prvi question: “In kako nakažete keš?” To je to. Kako nakažete keš, mi najprej povejte. Ko se ti jebe, da si zapit loser, ampak greš vseen lepo tekmovat. In to na zmago iz prve. Pa čeprov ne veš, kaj bo, kako bo, kdo bo.
In na tekmovanju dojameš eno stvar: da če si zase stranka, boš ostal zase stranka forever. Povsod. Ker men se je prov zdelo, da so me sotekmovalci mal čudno gledali. Oziroma, da že dolg nisem čutila take distance. Ljudje, no, sej sem sam po 800 evrov pršla.
Resda sem jaz edina uletela gor na total hojladri. Pa un list, na kterem sem mela tekst, je bil na 4 konce razčefukan, uni pa vsi v mapcah lepo liste. Pa sem si mislila, da me mal čudno gledajo zato, k sem skoz not pa ven skakala in ker sem pač drugačna od njih.
Hladen odziv
Sam sem se motila. Ko sem bila naslednje leto po nesreči v predizboru v žiriji, sem naletela na še bolj hladen odziv. Pa jih je blo kr neki, k smo bli leto prej sotekmovalci. Če sta mi dva komi živjo rekla, sta dobra.
Še tak kreten naiven sem bla, da ko sem vidla eno ekipo tam, sem uletela zraven s pirom, da se bom kao prisedla, pa so mi take poglede spustili, da je blo prov tist: ”Mami, help!” in sem sam spizdila stran.
Hitro ti dajo vedet, da ne spadaš med njih. Jaz nas vidim kot neke soborce, oni pa vidijo mene kot uno, k nej gre stran.
No, in ta soborka se je takrat odločila, da pa njej ta kao literarna scena ne sede kej preveč. Bom jaz zase borka. Oziroma sploh ne. Prej sem bla še tok glupa, da sem se pustila prepričat, da bi blo kul, če bi šla na literarno delavnico. Pa sem vedla, da ne rabim tega.
Sam vseeno pošljem dve zgodbi. In dobim nazaj, da nisem zadost dobra. Da že po zmagi na proznem mnogoboju nisem zadost dobra, da bi me naučili par stvari. That’s it.
Hvala moji jebeni trmi
Jaz sem res konc s to literarno sceno. Če me pa ne marajo. In se izogneš založbam in vsemu in kr sam izdaš knjigo. Nek se vidi raskoš. Ker maš samozavest do lune in nazaj. Kaj bo teb kdo kej govoril, kok je kej dobr oz. kok dobr si ti? Kdo bo men govoril, da so moji otroci slabši od drugih? Ker moje besede in stavki so moji otroci. Sej so prišli iz mene ven.
In potem se tvoja pot kr nakrenkrat odpre. Tja, k si še v sanjah nisi upal pomislit. Hvala moji jebeni trmi, pa bit prepričana, da sem oh in spljoh. In se še vedno izogibaš tej literarni sceni. Ker veš, da tja ne spadaš. Ker te to ne mika. Dol mi visi za bralne večere, skoz eni in isti na kupu. Veš, da si pač drugačen. In še vedno te kr neki iz ljudi iz te scene ne mara. To čutiš. Ker kaj zdej ti kle neki delaš? Nč, sam pisala bi?
Enough je enough
Sej par jih je super. Mazzini mi je napisal top priporočilo za literarno štipendijo, Vojnović poslal ful dobr mnenje o knjigi in tko dalje.
Sam tko drugač je pa to res svet, k mene ni nikol mikal in me nikol ne bo. Preveč zategnjeno se mi zdi vse neki. So not rock’n’roll. Že za to Trubarjevo hišo literature ne vem, kako sem se pustila prepričat. Ker že brat komentarje naokol po družbenih omrežjih: “Tereza Vuk je literarni Murko. Vsi se strinjajo, da je slaba, ampak vseeno jo vsi berejo, kar je njen cilj,” je enough. Ne vem, kok je on poslušan, jaz baje brana sem.
Zabavno, ampak enough. Ker je kdaj preveč za egotrip. Sama hvala in ja, cilj dosežen, hvala.
V bistvu je ta kolumna napisana za moje oboževalce. Unim, k me majo tko “radi”, pa si bojo rekli: ”Lej jo, motherfucking bitch, spet sam o seb govori pa se hvali. In kje je slovnica?” In unim, k se pustijo zatirat kr enim modrecem in zarad takih še pisat in upat nehajo.
Ker če verjameš v neki, potem ni ovir. Pa če se cel svet na glavo postavi. Sam morš bit pa samozavesten v pizdu mater. Morš met kožo slona. Fakiča celmu svetu. Treba je verjet vase do konca in nazaj. Morš vedet, da si 20 minut pred njimi. In ne upoštevat svakdratkanih, naučenih mnenj. Ker oni nimajo takih borb za sabo k ti. Sam ne se pustit Slovenčkom, pa ostat skromne sive miške v kotu.
Kr ena imena
V bistvu je kolumna napisana glih sam zato, ker je nedelja, jaz pa nočem, da mi kakšen urednik začne težit, da mam dans deadline. In ker mi moj strelski horoskop skoz v zelje skače in kr ne morem bit tih in nikol ne pozabim, če se mi zdi kej krivično. Čez dve leti sem poslala temu modelu iz literarne delavnice: ”Ej, jaz mam bukvo. Zakaj pa takrat za vas nisem bla zadost dobra?” Pa mi začne razlagat tam neki: ”Sej un pa un tud ni bil sprejet.” Kr ena imena.
In kaj je logičen odgovor takega samozavestnega egotripa? “Ej, ej. A sem jaz oni?”