Fokuspokusova vikend bralna značka (23.8.)

Vaši možgani so narejeni za napačno sklepanje — FiveThirtyEight.

Paul Offit rad pove zgodbo, kako je njegova žena, pediatrinja Bonnie Offit, nekoč bila na tem, da cepi nekega otroka, ko je ta nenadoma dobil napad. Če bi mu bila dala injekcijo minuto prej, pravi Offit, bi bilo videti, kot da je cepivo povzročilo napad in da je ni medicinske študije na svetu, ki bi starše prepričala v nasprotno. (Offitova imata take študije na zalogi: Paul je direktor Centra za vakcinacijsko izobraževanje v Filadelfijski otroški bolnici in avtor knjige Smrtno nevarne izbire: Kako nas vse ogroža protivakcinacijsko gibanje.) In res je recimo znamenita antivakserka Jenny McCarthy rekla, da so avtizem in napadi njenega sina povezani s “toliko cepljenji”, saj so bila ta cepljenja pred simptomi. Nauk Offitove zgodbe je, da dejstvo, da je otrok zbolel po cepljenju, ni trden dokaz, da gre za posledico imunizacije. Psihologi imajo posebno ime za kognitivno pristranskost, ki nas navaja k temu, da dvema dogodkoma pripisujemo vzročno zvezo samo zato, ker sta se zgodila eden za drugim: “iluzija kavzalnosti”. Nedavno objavljena raziskava v British Journal of Psychology opisuje, kako ta iluzija vpliva na naše procesiranje informacij. Zaključek je naslednji: kavzalna iluzija ne samo utrjuje zmotne ideje v naših možganih, temveč tudi preprečuje novim informacijam, da bi jih korigirale.

Na rdečem kavču z namestnico urednika New Yorkerja Pamelo McCarthy — Flipboard.

Vas je bilo strah, ko ste se pridružili New Yorkerju? Seveda, vsakogar je strah. (Smeh.) Tu je bilo vedno nekaj misterioznosti. Toliko neznanega, ker zavesa ni bila nikoli zelo odgrnjena. Ampak ekipa je bila odlična. Delo pri revijah je vedno skupinsko in to je največji užitek. Uredniki se vedno radi pogovarjajo, izmenjujejo ideje, izbirajo ideje. Vsak dan je dialog, ves dan. Prideš nekam in moraš nekaj narediti in potem ti odleže. Katere pa so bile najbolj nepozabne zgodbe, ki ste jih urejali? Zlasti v primerjavi z današnjimi časi. Ko sem prišla na New Yorker, sem nehala individualno urejati zgodbe. Uredniški memedžment je prezahteven. Če hočeš urediti in oddati 8.000 besed [okrog 100.000 znakov] dolgo zgodbo, moraš biti pripravljen zapreti vrata svoje pisarne za več ur naenkrat. Moja vrata pa morajo biti odprta ves dan. Ljudje prihajajo z vprašanji, zapletenimi vprašanji, problemi v zvezi s prezentacijo zgodbe, viri in z vprašanji, kdo naj kaj pokrije, ali tudi z novimi stvarmi, o katerih je treba razmišljati in ki so v bistvu stvar poslovnega modela revije. Vsak dan je treba sprejeti 347 odločitev. Stvari je treba vsak teden odkriti na novo. Moraš biti optimist. Moraš verjeti, da znaš najti rešitev za vse. To, kar je najboljše zdaj, ne bo več najboljše čez šest mesecev, ker se stvari tako hitro spreminjajo. Biti moraš fleksibilen in si pripravljen priznati: “To ni bilo dobro. Gremo naprej in poskusimo drugače.” Kako je New Yorker v 90 letih ohranil svojo kulturno vrednost? Na reviji delajo ljudje vseh starosti. To je prostor, kjer lahko slišimo posamezen glas med vsemi drugimi glasovi, med katerimi imajo nekateri tudi desetletja izkušenj. Jaz jih imam, vendar sem v položaju, da pričakujem od ljudi, ki nimajo desetletij izkušenj, da mi predstavijo pogled s točke, kjer so v življenju ta hip. David [Remnick] vodi revijo zelo vključujoče. Na naših idejnih sestankih so ljudje iz vseh oddelkov in nivojev: uredniški asistenti prihajajo, preverjevalci dejstev itd. Tako ohraniš svežino.

Sebični mem — Medium/Matter.

Barack Obama, sključen kot kakšen poklapan najstnik, poskuša namočiti cookie v mleko, vendar ves žalosten ugotovi, da ne gre v kozarec. In ko je njegov mali užitek na tak način pokvarjen, med zobmi zamrmra: “Hvala, Obama.” Teh nekaj sekund Buzzfeedovega videa — ki si ga je od februarja ogledalo več kot 55 milijonov ljudi — označuje trenutek, ko je eden najbolj gnetljivih in morslno kompleksnih političnih memov prišel do svojega logičnega konca. To je bila metaparafraza izjave, katere humornost in udarnost je izvirala iz sarkazma človeka, ki jo je izgovoril in ki ga v izvirniku poskuša bodisi sesuvati ali braniti — odvisno pač od tega, koga ste volili. “Hvala, Obama” mem je bil prvič uporabljen pred šestimi leti, potem pa se je začel preskakovati iz zakotnih orto rdečih TV kanalov v liberalne talkshowe in nazaj: v podpis pod fotografijo počene steklenice piva na Instagramu, v objavo jeznega republikanca na njegovem Facebook zidu, v nesmiseln in rasističen post na Redditu, v tvitanje najstniškega žurerja, ki se pritožuje nad svojim statusom mladioletnika. Stavek “Hvala, Obama!” je tako večplasten, da ima neskončen potencial za manipuliranje in kooptiranje, za dvoumnost in racionalno izpodbitnost.

Nekoč seksi American Apparel impotenten pred neizogibnim koncem — The Guardian.

Preživel je viharje zaradi kontroverznega oglaševanja s seksualnimi konotacijami, ki so mejile že na pornografijo. Preživel je viharje obtožbe, da je njegov flamboajantni ustanovitelj spolno nadlegoval mlade uslužbenke. Toda nazadnje bo denar in ne seks tisti, ki bo pokopal American Apparel. Podjetje se ne more izkopati iz prepada, kamor je strmoglavila njegova prodaja, in je ta teden povedalo, da lahko v naslednjih mesecih bankrotira. Prodajalec oblačil, znan ne le po opolzkem trženju, temveč tudi po tem, da vse svoje disko kratke hlače, vroče hlačke in tope izdeluje v ZDA, je obvestilo investitorje, da ne bodo imeli dovolj gotovine za “ohranitev poslovanja v naslednjih 12 mesecih”. To pa da vzbuja “resne dvome, da bi še lahko nadaljevali kot aktiven poslovni subjekt”. Nekaterim poslovnim analitikom se zdi ironično, da je Americal Apparel — ki je zrasel do 260 trgovin v 19 državah — dosegel točko brez povratka tako kmalu po tem, ko je investitorjem po dolgem boju končno uspelo vreči Dova Charneyja iz podjetja, ki ga je vodil, odkar je dobil to idejo v študentski sobi Univerze Tufts leta 1989.