Das ist Kunšt: Laibach bombardiral Pjongjang, preživel backlash SLO medijev

Pljuvanje po bendu, ki je šel nastopat v Severno Korejo, za moj vzvišeni in prezirljivi glasbeni in medijski okus dokazuje, da pri nas le malokdo razume smisel in bistvo pop/rock glasbe, umetnosti, umetniške svobode, politike, provokacije, zeitgeista in ironije.

Nastop Laibachov v Pjongjangu je bil odlična konceptualna ideja. Verjetno najbolj trmasto totalitaren, težek, provokativen bend na svetu je nastopil v najbolj trmasto totalitarnem, težkem, tragikomičnem režimu na svetu.

Ne vidim razloga, da umetniki, glasbeniki, izvajalci, kakorkoli že jim rečete — niti Laibachi ali še posebej ne Laibachi —, ne bi nastopali v katerikoli državi na svetu, neglede na njeno politično ureditev oz. stopnjo demokratičnosti.

Ali bi se Laibachi morali ravnati po diplomatski in državniški, predvsem pa po civilni zdravi pameti in odkloniti koncertiranje v Pjongjangu? Ne. Zakaj le? Saj niso Karl Erjavec! Kaj šele John Kerry…

Ambasadorji demokracije

Laibachi niso šli igrat v Pjongjang zato, da bi provocirali domačine, temveč preostanek sveta.

Čudi me, da ni nihče pomislil, da niso prišli v Pjongjang kot provokatorji, temveč kot ambasadorji demokracije.

To vlogo bi jim lahko priznali vsaj Zahodnjaki, če že ne severnokorejske oblasti. Dejstvo je, da so bili prvi bend, ki je nastopil v Severni Koreji, in da je popularna glasba vsaj po 2. svetovni vojni vedno veljala za osvobajajočo — bodisi v endemični obliki, kot lokalno, intravenozno civilnodružbeno uporništvo, po zgledu pretihotapljenih vzorov, ali direktno izvožena iz pop-glasbeno razvitejših držav pod patronatom na lepem prijaznih vlad kot kulturna dobrina z namenom, da bi vplivala tudi na družbo nasploh.

Dovolite, da vas glede na kratkost vašega spomina opozorim, da je bil duo Wham! pred 30 leti — slučajno ravno v letu Live Aida — prva svetovna pop atrakcija, ki so ji Kitajci dovolili nastopiti v državi. Se je kdo takrat zgražal? Ne. Prav tekmovali so, kdo bo prvi. (George Michael in Andrew Ridgeley sta prehitela Stonese in Queene.)

Ampak ali si Severna Koreja za svojo zapoznelo pop defloracijo — Slovencem ali komu na ljubo ali kaj — ni mogla izbrati primernejše zasedbe kot zateženih, brez intelektualističnega backgrounda težko razumljivih Laibachov? Ali je bil njihov koncert naključna zasluga v Pjongjangu že kolikor-tolikor embedanega norveškega impresaria Mortena Traavika?

Morda. Najbrž. A kakorkoli — zakaj hudiča ravno Laibach?

Če nič drugega, je res nekaj na tem, da je Severna Koreja Disneyland. Ne ravno “Disneyland fašizma”, kot jo je opisal Der Spiegel — ker to ni fašizem, kakorkoli že obrnemo (ni pa dosti bolje) —, definitivno pa nekakšen džuče Disneyland. Totalitarna dežela absolutno, v političnem smislu, vendar tudi bizarna in groteskna kot sociala in lifestyle. Dežela namišljene, umetne, zapovedane sreče in svobode na eni strani, na drugi pa prikrite, osmišljene, opravičljive represije — ki jo morda opaziš bolj konkretno šele v trenutku, ko si pred strelskim vodom.

Severna Koreja je vsekakor Disneyland totalitarizma. Kakšna glasba torej tja paše? Kateri izvajalec? Stonesi? (Mislim, The Rolling Stonesi.) Taylor Swift? Nick Cave? (Uf, slovenski fani bi ziher glasovali zanj!)  Hmm, kaj pa če bi Severno Korejo povabili kot pridruženo/zunanjo članico, naj se udeleži Evrovizije? Če so bili letos Avstralci kao zraven, zakaj pa ne bi bili še oni?

Šalo na stran. Kdo drug bi pasal v to grotesko in bizarko, če ne Laibachi? Laibachi v svoji zlikani in utišani podobi, z repertoarjem od Moje pesmi, moje sanje pa do Across the Universe?

Resno. Nastop v Severni Koreji so bile mokre sanje Laibachov. Oni ali nihče.

Big Time

Laibachi so umetniki in z vso pravico provocirajo. Umetniki, ki provocirajo, so danes redki. No, v Sloveniji jih mrgoli, ampak mi tu smo vsega hudega navajeni in jih ne jemljemo več resno.

Laibachi pa provocirajo big time. Vedno so znali s kirurško natančnostjo — in ne da bi bili konkretni in malenkostni — zadeti nevralgično točko nekega kulturnega, političnega okolja.

Spomnite se nastopov Laibachov v Nemčiji leta 1985: naslov turneje je bil Die erste Bombardierung. Laibach über dem Deutschland. Plakat je zgledal takole:

Seveda je bila Nemčija takrat že zdavnaj denacificirana. Kako grdo od Laibachov, da so jim šli naprej metat to njihovo bolečo zgodovino, kajne? Ampak ne, zakaj pa ne? So jih pač malo provocirali.

Avtorja tega jako pametnega članka v Der Spieglu imam na sumu, da bi Laibache takrat še bolj sesul.

Spomnite se naše plakatne afere leta 1987. Kaj bi takrat rekla Maja Kim Il-sunčič, če bi razmišljala po današnji logiki?

Rekla bi: “Novi kolektivizem [tako kot Laibach del NSK] je lahko sram, da so naredili plakat za Štafeto mladosti. Da so kao subverzivno predelali nacistično ikonografijo za potrebe komunistične propagande, je samo izgovor za kolaboracijo z režimom. Oni se samo delajo, da držijo ogledalo sistemu in zajebavajo aparatčike, v resnici pa vse to podpirajo. Fuj! Klavcem se vdinjajo! Jebeš ironijo!”

Spomnite se koncerta v Beogradu v okviru turneje Sympathy for the Devil leta 1989. Zraven so imeli Petra Mlakarja iz NSK Oddelka za čisto in praktično filozofijo, ki je Srbom v otvoritvenem govoru — še v času Miloševića — povedal: “Niko ne sme da vas bije!”

Zakaj se pa takrat ni nihče oglasil s pritožbo, da Laibachi dvoumno citirajo Miloševića, ker da se to ne spodobi?

Leta 1997 je taisti filozof, ogrnjen v okrvavljen mesarski predpasnik, imel govor pred otvoritvenim koncertom Evropskega meseca kulture. Laibachi so nastopali s Slovensko filharmonijo pod taktirko Marka Letonje — na ozadju križev, Tita, Goebbelsa, Stalina, vojakov, trupel, okostnjakov in telovadcev. Nekateri visoki povabljenci iz prvih vrst so iz protesta zapuščali dvorano.

Režimski bend? Državni umetniki? Podporniki totalitarizma? Ali vsaj nostalgiki za totalitarizmom?

Laibachi so vedno igrali dvojno igro. Njihov koncept je bilo mogoče vedno interpretirati na najmanj dva zgrešena načina — in praviloma so vsi targetiranci to na polno izkoristili.

Bistvo pop glasbe

Laibachi so star, izkušen bend. Veliko so že dali skoz. Laibachi se znajo prilagajati. Če se ne bi prilagajali, ne bi mogli kar naprej provocirati.

“Pop glasba je bila vedno radar socialnega in kulturnega vzdušja, znanilec in prevajalec družbenih razmerij, duha naroda, če hočete, stanja duha. In čeprav so se Laibachi vedno potrudili poteptati popularni pop in zanikati veselje, ki ga je pri tem po definiciji prinašal poslušalcem, so bili prav oni sami najbliže njegovemu bistvu. Noben slovenski izvajalec ni bil nikoli tako natančen radar, katerekoli signale že so lovili in transmitirali naprej. Noben slovenski izvajalec ni nikoli toliko povedal o naravi družbe in oblasti, o komunizmu in nacizmu in kapitalizmu, o hedonizmu in trpljenju, toliko kompleksnega in zapletenega o vsem skupaj kot prav Laibachi.”

To je samo odstavek iz mojega teksta v Pogledih o koncertu Laibachov v Križankah 16. maja lani. Nisem si mogel kaj.

Laibachi so trendsetterji

Leta 2007 so pred začetkom koncerta v okviru turneje Volk v Križankah vrteli partizanske pesmi. V primerjavi z ogrevanjem (v dvorano zaklenjene) publike s pasjim laježem leta 1983 v Domu svobode v Šentvidu (turneja Occupied Europe) je zvenelo kot Demis Roussos proti Lemmyju Kilmistru.

V kontekstu Laibachov je partizanski pop zvenel super. Ne morem pa ga slišati na proslavah.

Laibachi so trendsetterji. Tragediji in farsi kot pojavnima oblikama prvič in drugič ponavljajoče se zgodovine so hipsterju iz Trierja v posmeh in Slovencem v zgražanje dodali še vmesni element: ironijo. Marxov aforizem se po novem glasi: “Zgodovina se ponavlja: prvič kot tragedija, drugič kot NSK ironija, tretjič pa kot farsa.”

Ker glej, glej! Šest let po letu 2007 je tako rekoč kompletni slovenski politični vrh fušaje pritegnil Bandiero rosso v izvedbi TPPZ Pinko Tomažič na uradni državni proslavi v Stožicah. Danes so partizanske pesmi železni repertoar vsega, kar diši po… — no, saj veste, svobodi, totalitarizmu, whatever, ker meja je tu tanka in jo težko vidimo.

Pjongjang–Ljubljana

Kot (kljub vsemu) slovenski bend so seveda najbolj sprovocirali Slovence, še posebej slovenske medije.

Njihova domnevna kolaboracija s Kim Jong-unovim režimom je razjezila zlasti desničarje. Ti Laibachom naprej mečejo vse možne politično-ideološke neumnosti, nabrane med 38. vzporednikom in Murglami.

Poanta vsega tega pa je bila, da je v Sloveniji tako kot v Severni Koreji — češ, saj vam ves čas govorimo, Laibachi so to s pomočjo Kučana in tranzicijskih medijev samo potrdili. Tja pašejo. Mi tja pašemo.

Ta desnim so skratka pokazali, da so isti kot nekoč režimski mediji v ex-SLO/YU, ki so se zgražali nad militaristično in psevdonaci ikonografijo kot alarmantnim fenomenom izrojene socialistične umetnosti.

Po drugi strani pa so Laibachi med vrsticami vrgli na finto tudi svoje institucionalizirane podpornike. Bend, ki si lahko privošči vse, je leve medije pripravil do tega, da so si v svoji novinarski vnemi tudi oni privoščili vse — pri čemer pa je vse skupaj nazadnje res izpadlo tako, kot da slovenske medije fascinira Kim Jong-un.

Kot vemo že dolgo, so slovenski mediji precej netalentirani za odkrivanje in občutenje fines ironije, pa tudi za niansirano opisovanje stvari, do katerih ne morejo in ne znajo zavzeti distance.

Zato je južnokorejska umetniška akcija Laibachov v medijih izpadla kot poceni šala — in to je po mojem tudi bil namen te spontane provokacije. Z njo so Slovencem dokazali, da se tudi tako obskurna tema Severne Koreje lahko konča s prepirom o domobranski zlohotnosti vs. partizanski svobodomiselnosti.