Slovensko-hrvaška gospodinjska logika

Pred nekaj dnevi me je tu na Hrvaškem ustavil zagrebški odvetnik, s katerim se poznava že nekaj let. Rekel je, da je videl mojo knjigo — mislil je Zablode postsocializma — in da mi mora povedati, da je hrvaška zgodba povsem enaka slovenski. Samo imena akterjev so različna. Da gre v resnici za identično zgodbo.

Ista zgodba

Začneva se pogovarjati. Beseda da besedo. In po krajši razpravi prideva do zaključka, da je postsocializem po svoji logiki zares v vseh postsocialističnih družbah ista zgodba. Zgodba pretvorbe nekdanje socialistične države v periferijo svetovnih kapitalskih centrov.

Pri čemer vsaka država, ki dobi ta neoneokolonialni status, v resnici sploh ne dojame, za kaj gre. Na drugi strani pa kapitalski centri to seveda zelo dobro vedo. Vsaka postsocialistična družba pa meni, da se vse skupaj dogaja samo njej. Drugim pa ne.

Frapantne podobnosti

Ob tem so podobnosti med Slovenijo in Hrvaško frapantne. In poučne. Nadvse poučne.

Hrvati prav tako kot Slovenci verjamejo, da je zahodni razvoj ponovljiva zgodovinska in socialna zgodba. In izkušnja. In da jim jo bo uspelo ponoviti. Da je to tisto, kar jih čaka v prihodnosti. Še posebej, če bodo pridno sledili navodilom iz centra, beri: EU. In Nemčije.

Prav tako kot Slovenci tudi Hrvati mislijo, da če morda sami ne vedo čisto dobro, za kaj pri celi stvari gre, to že vedo v EU. In da jim bodo to seveda povedali. Z največjim veseljem. Sami pa jim bodo, ne da bi vklopili svoje možgane, pridno verjeli.

Tako kot Slovenci tudi Hrvati vidijo EU kot dobronamerno tvorbo. Dobronamerno za vse članice. Enako. In še prav posebej za njih. Prav tako kot Slovenci se iz grške zgodbe niso naučili ničesar. Še posebej pa ne tistega bistvenega o logiki delovanja in dejanskih interesih EU.

Prav tako kot Slovenci poskušajo čim prej ujeti razvite zahodne kapitalistične družbe. In prav tako kot Slovenci ne razumejo, da to ni mogoče. Da je stanje, v katerem so razvite zahodne kapitalistične družbe danes, enkraten zgodovinski dogodek, za katerim stojijo stoletja specifičnih in neponovljivih družbenih procesov in sprememb. Med drugim tudi dejstvo, da so bile današnje razvite kapitalistične družbe protestantske družbe, da so bile kolonialne metropole itd. itd.

Sami

Prav tako kot Slovenci o Grkih in grški vladi tudi Hrvati v časopisih pišejo zasmehujoče in cinične zlonamernosti. Nekateri stavki so dobesedno isti.

Prav tako tožijo, da ne bi mogli biti in preživeti zunaj EU. Ker bi bili “sami”. Ista infantilna tožba! “Sami” pa prav tako kot Slovenčki ne znajo in ne zmorejo biti.

Ravno tako kot Slovenčki tonejo v revščino, brezposelnost in druge značilne značilnosti kolonij. Pa tega ne vidijo. Oziroma prav tako kot Slovenčki mislijo, da je to samo začasno. In da se bo, če bodo pridno izvajali recepture iz EU, to popravilo.

Prav tako kot Slovenčki tudi Hrvati po gospodinjski logiki sklepajo, da je treba državo voditi kot gospodinjstvo. In da se zato tisto, kar deluje v gospodinjstvu, obnese tudi v državi. Varčevanje naprimer.

Prav tako kot Slovenčki razen v varčevanje verjamejo tudi v strukturne reforme. Ki so, prav tako kot v Sloveniji, nujne. In ki prav tako kot v Sloveniji pomenijo daljšanje delovne dobe, manjše pokojnine, manj zdravstvenih storitev, ki jih krije država, manj denarja za šolstvo, zdravstvo in za druge oblike socialne države.

Več socialne države za manj

Prav tako kot Slovenčki so prepričani, da bodo te reforme pripeljale do več socialne države. Prav tako kot Slovenčki sicer ne znajo povedati, kako naj bi krčenje socialne države imelo za posledico njeno širitev in krepitev.

A prav tako kot Slovenčkov tudi Hrvatov to ne moti. Gre za identično bebavo pozicijo nerazumevanja, v kateri se vsi delajo, da stvari razumejo. In da jih obvladajo. Čeprav ne razumejo nič. Oziroma vsaj nič bistvenega. In tudi ne obvladajo nič. Oziroma vsaj nič bistvenega. Enako kot Slovenci. Prav tako kot Slovenci živijo v miselnih shemah 18. stoletja, ne da bi se tega zavedali. Te sheme poznali. Jih razumeli. Ali celo vedeli, da je zgodovina že dokazala, da so napačne.

Navdušenje in brezskrbnost

Skratka, ko primerjam Slovenjo in Hrvaško, moram dati prav tistim antropologom postsocializma, ki trdijo, da ima kategorizacija nekdanjih socialističnih držav v enotno skupino postsocialističnih držav svoj smisel. Oz. da je celo nujna. In to zato, ker te države kljub medsebojnim razlikam delijo številne skupne značilnosti.

Med drugim to — moj dostavek —, da sploh ne razumejo, za kaj v njihovem postsocializmu gre. Pri tem se navdušujejo nad tem, kar se jim sploh ne dogaja. Oziroma za kar sploh ne gre. Ne skrbi pa jih to, kar se jim dejansko dogaja. Saj tega sploh ne vidijo. Ne prepoznajo.

No, jutri zjutraj grem z omenjenim odvetnikom na kavo. Na kateri bom izvedela konkretnosti hrvaške variante te zgodbe. Ko gre za konkretne akterje. Konkretne družine. In konkretna imena. Logika, trdi on, ne variira.

Me že zanima, kako bo. In to zelo.