Po čem so aplikacije? Vsi smo zastonjkarji, toda nihče ni dobrotnik.
zastónjkar -ja m (ọ̄) ekspr. 1. kdor dobi, zahteva kaj zastonj, brezplačno: kot zastonjkar in potepuh je z vlakom prepotoval deželo; med gledalci je bila polovica zastonjkarjev 2. kdor dela zastonj, brezplačno: zastonjkarji in dobrotniki
Vsi smo zastonjkarji. Radi vzamemo, če nam kdo ponudi nekaj brezplačnega. Da imamo radi reči, ki so zastonj, ni nič nenavadnega, pravzaprav je del človeške narave.
Hershey’s in Lindt und Sprüngli
Dan Ariely je psiholog, ki ga zelo zanima, kako radi imamo ljudje to, da je nekaj zastonj. Eden njegovih najbolj znanih eksperimentov je bil tisti, v kateri je študentom na kampusu ponujal čokoladice.
Na voljo so imeli dve vrsti: Hersheyjeve poljubčke — kdor jih je že poskusil, ve, da so bolj ali manj zanič — in Lindtove kroglice. V prvem krogu so študenti Hersheyjeve poljubčke lahko kupili za 1 cent, Lindtove kroglice pa za 26 centov.
Rezultat je bil naslednji: 40% mimoidočih je kupilo Hersheyjeve poljubčke, 40% pa Lindtove kroglice.
V drugem krogu pa je sledil twist. Ariely je obema posladkoma ceno znižal za 1 cent. To pomeni, da so bile Hersheyjevi poljubčki zdaj zastonj, Lindtove kroglice pa po 25 centov.
Razmerje se je postavilo na glavo: tokrat je 90% ljudi izbralo zastonj čokoladico, preostali pa Lindt čokoladico.
Zastonjkarski dogodki
Pravo leglo zastonj reči so različne konference, sejmi, dogodki. Le kdo ne pride domov s polno torbo brezplačnih stvari, ki jih je z veseljem grabil. “U, lej, še en USB ključek, ta ima 2 giga placa!” In svičnik ti vedno pride prav. Vzameš tudi vijolično barvo za lase, čeprav si plešast. In tisti T-shirt, čeprav je XXL. Bo pa za spat!
Stvari, ki so zastonj, vzamemo, čeprav nam niso všeč ali jih ne sploh potrebujemo.
Še hujši problem nastane, ko nam nekaj, kar smo bili navajeni dobiti zastonj, naenkrat začnejo zaračunavati.
Ko je Kino Šiška uvedel 2€ vstopnine za akreditirane novinarje in fotografe kot dobrodelni prispevek, je bil v medijih vik in krik. Da ne omenjam situacije pred Križankami, kjer je znano dejstvo, da niso problem mimoidoči, ki se želijo v miru sprehajati in jih pot pač vodi mimo Križank, ampak tisti, ki ne bi plačali, bi pa vseeno poslušali koncert.
Tu se sicer ne smem pritoževati, ker je tudi moj, sicer devet let star zastonjkarski spomin, kako sem posedala na travniku pred Petrolom, medtem ko so na bežigrajskem stadionu igrali Depeche Mode. Ne morem si zameriti, v tistih letih sem imela druge finančne omejitve in prioritete in niti na pamet mi ni padlo, da bi si kupila karto.
Ne bi pa prav nič zamudila, če me tam ne bi bilo. Izkušnja koncerta še zdaleč ni enaka, če si v središču dogajanja ali pa ga spremljaš v družbi pijancev in mimovozečih tovornjakov.
Digitalni produkti
Ampak še največjo težavo dandanes vidim v tem, da si želimo — kaj želimo, zahtevamo! — zastonj digitalne produkte. Članki, glasba, filmi… — vse bi radi takoj in brez plačila. Ker nam pripada. Tako smo naučeni in spreminjati navade je hudič.
Problem nastane, ko se želiš profesionalno ukvarjati s katerim od omenjenih produktov in od tega bog ne daj celo živeti. Ne želiš namreč biti zastonjkar ali tako imenovani dobrotnik po tisti drugi definiciji, torej da delaš brezplačno.
Spolzka tla
Če si se odločil, da se boš ukvarjal z razvojem mobilnih aplikacij, si na zelo spolzkih tleh. Ko smo začeli z blagovno znamko Toonia, smo optimistično zagovarjali princip plačljivih aplikacij. Zdel se nam je najbolj fer in edini moralno sprejemljivi način.
Toda izkušnje so nam pokazale, da smo naivni. Če bi se še vedno oklepali plačljivih aplikacij, nas danes ne bi bilo več na trgu.
Ugotovili smo namreč, da tudi pri aplikacijah ljudje obožujejo brezplačne vsebine. S to razliko, da je določen delež — če jih v to prepričaš — za dodatno vsebino pozneje pripravljen plačati. V stilu “eno Lindtovo kroglico dobiš zastonj, da vidiš, če ti je všeč, potem pa plačaj”.
Redki, a kvalitetni uporabniki
Žalostna resnica je, da je takih uporabnikov relativno malo, so pa na srečo zelo kvalitetni — kvalitetni v tem smislu, da cenijo dobre izdelke in so zanje pripravljeni odšteti pošteno ceno.
Hkrati pa je neverjetno, kolikšen delež negativnih komentarjev in recenzij dobimo na račun cene. Da ni fer, da zaračunamo za vsebine. Da smo pohlepni in hudobni. Pa čeprav plačilo v najslabšem primeru ustreza dvema Starbucksovima kavama, ki ju čez eno uro že pozabiš.
Česa se ljudje ne zavedajo
Občutek imam, da se ljudje ne zavedajo, da tisti, ki delamo mobilne aplikacije, prvič, od tega živimo ali vsaj poskušamo živeti, in drugič, da aplikacija ne nastane čez noč, ampak je plod dolgotrajnega dela, ki se meri v mesecih. Razvijalci v tem času ne moremo živeti od zraka in vode.
Uporabniki se ne zavedajo, da s ceno, ki jo plačajo za košček softvera, samo omogočijo človeku, ki je aplikacijo narisal, napisal in sprogramiral, da ima streho nad glavo in vsak dan nekaj za pod zob.
To je biznis. Tako kot je biznis kreiranje oblačil ali polaganje parketa. Nihče izmed nas ni dobrotnik.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 16. avgusta 2015, na avtoričinem blogu pod naslovom zastonjkarji. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorice.