RTV Slovenija naj zamenja dopisnike, ne pa da ukinja dopisništva

18.8.2015 / 06:08 Komentiraj
Kaj imamo gledalci in poslušalci od Vanje Vardjana, Marte Razboršek, Edvarda Žitnika, Karmen Švegelj, Uroša Lipuščka?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nacionalka je te dni sporočila, da ukinja dopisništvo v Zagrebu zaradi racionalizacije. Letni prihranek — 110.000€.

Priznam, za takšno dopisništvo, ki je le dobro uro vožnje z avtom od Ljubljane, je to veliko denarja. Šlo bi tudi varčneje.

Vsebina: ločnica med dobrim in slabim novinarstvom

V informativnih programih — mednje seveda sodijo tudi športni — so ločnica med novinarstvom in dobrim novinarstvom predvsem komentatorji in novinarji dopisniki.

Zmotno je prepričanje, da lahko nova scenografija, drugačna postavitev miz in foteljev v studiu ter drugačne barve osvetlitve in ozadja, velik LED zaslon ali nova, mlajša, bolj čedna voditeljica, morebiti tudi voditelj, ki se ga prime vzdevek slovenski George Clooney, dvignejo vrednost neki informativni ali športni oddaji.

Res je, da so lahko stranski učinek, ki poskrbi za bolj privlačno embalažo. Toda bistvo tega posla je vsebina. In z dobro vsebino lahko oddaje napolnijo le ljudje. Dobri uredniki, novinarji, dopisniki, voditelji in komentatorji…

Bedno in poceni

Majhna družba kot slovenska ima zelo omejeno število nadarjenih ljudi za vsako področje. Tudi med novinarji ni nič drugače.

Skrb za negovanje odličnega novinarstva, spodbujanje in nagrajevanje najboljših in najbolj prodornih — ki so ponavadi tudi najbolj osebnostno težavni —, bi moral biti osnovni cilj javnega medijskega servisa. Najlažje je ukiniti dopisniško mesto v Zagrebu in cinično dodati argument o 110.000€ letnega prihranka.

V resnici pa se ni mogoče znebiti vtisa, da se želijo na RTVSLO ob nekaj malega prihranka znebiti le neprimernega dopisnika. Bedno in poceni, ni kaj.

Dopisnik živi za svoj poklic

Že od svojih prvih korakov na RTV Ljubljana v drugi polovici 80. let se čudim socialistično-birokratskemu organiziranju dopisništev po vsem svetu.

Razpisi, prijave, dodeljevanje dopisniških mest… — vse to je odveč. Uredniki in direktorji bi morali prepoznati nadarjene in ambiciozne novinarje, ki jih zanima dopisniško novinarsko delo. To je težko delo. To ni delo. To je način življenja, kot je nekoč dejal Jurij Gustinčič. Redki so, ki ga zmorejo. Biti dopisnik pomeni živeti za svoj poklic. Deželo ali regijo, ki jo spremljaš, moraš zelo dobro poznati. Poznaš pa jo lahko le, če se v njej veliko giblješ. Biti moraš odprt in vedoželjen, dobro moraš govoriti jezik(e) dežel in regij, ki jih spremljaš, vzpostaviti moraš omrežje ljudi, ki te informirajo in ti odpirajo vrata, predvsem pa se moraš veliko pogovarjati. In brati.

Ostajati moraš tudi rahlo ravnodušen, ne smeš navijat za nikogar, potrebna je politična in nasploh življenjska distanca do sveta okrog tebe. Kanček cinizma v tem poklicu nikdar ne škodi. Članstvo v političnih strankah in gibanjih se mi zdi za novinarja nesprejemljivo. To je delo, ki ti vzame 24 ur na dan.

Ko ješ, počivaš, hodiš, se voziš, skorajda tudi, ko spiš, na nek način delaš. Razmišljaš o temah, v mislih pripravljaš zgodbo, iščeš primeren začetek, vrhunec, zaključek… V svoji zgodbi moraš najti dobre govorce, razmisliti o vodilni misli. Ob tem moraš skrbeti za primerno televizijsko sliko, ki bo nadgradila zgodbo, poročilo, komentar…

Ja, biti novinar dopisnik je garaško delo. To je za ljudi, ki ljubijo svoje delo in so se pripravljeni odpovedati mnogim drugim užitkom.

Prulske Iskrice

Moje zanimanje za novinarstvo se je začelo že v osnovni šoli. Iskrice so bile šolsko glasilo OŠ Prule, kjer smo že v šestem in sedmem razredu objavljali svoje prve članke. Spominjam se, da sem se odpravil na Stari trg v dolgoletno slaščičarno Gris (ki je v tej obliki žal ni več), kjer sem naredil reportažo o pripavi slaščic.

Da sem še dolgo potem, kadar sem šel mimo in se tam ustavil, dobil kakšno kremšnito ali kepico sladoleda zastonj, je bil stranski produkt mojega novinarskega dela. Pogovarjal sem se s slaščičarji, z natakarji, z lastniki slaščičarne. Ves popoldan sem preživel pri njih in opazoval, kako pripravljajo kreme in testo. Moral sem priti tudi zgodaj, že pred 6. uro zjutraj.

Skratka, za stran v šolskem časopisu sem opravil nekaj intervjujev, opazoval proizvodni proces in v slaščičarni preživel kar nekaj časa. Časopis smo razmnoževali s ciklostilnim valjem, spenjali smo ga ročno, navdušeni nad vonjem po barvi in šelestenjem papirja.

V soseščini smo se pripravljali na morebitne prihodnje novinarske kariere. Zdelo se nam je, da moramo zgodbo iz bližnje slaščičarne ali s šolskega nogometnega turnirja narediti prav tako temeljito, kot so dopisniki poročali iz Kambodže, kjer so ljudi pobijali Rdeči Kmeri ali iz Helsinkov, kjer je bil jugoslovanski predsednik Josip Broz ena glavnih figur na ustanovnem srečanju Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi.

Velika imena slovenskega, jugoslovanskega in svetovnega novinarstva so bili naš/moj vzor, ko smo vrteli ročko razmnoževalnega stroja nekje v kletnih prostorih naše šole ob Ljubljanici.

Dopisniška mreža je lahko poceni

Dobra televizija, še posebej javna, bi morala negovati in skrbeti za veliko dopisništev z najboljšimi novinarji. To je posel za posebneže. Posebnežev pa je vedno in povsod zelo malo, pa še negovati jih je treba. Že davno bi RTV Slovenija lahko navduševala najboljše in najbolj posebne novinarje za delo v dopisništvih, kjer bi jih plačevala enako kot vse druge uslužbence. Za delo bi dobili plačilo, primerno državi, kjer bivajo.

V Beogradu ali Zagrebu je 3.000€ solidna bruto plača. Z njo si je mogoče najeti lepo stanovanje in poskrbeti za udobno življenje. Brez vseh dodatkov in privilegijev. V New Yorku ali v Moskvi je primerna plača verjetno 10.000€, v Tokiu in Zürichu celo 12 ali 15.000.

Dopisniška mreža je torej lahko — če se tako odločimo — učinkovita in razmeroma poceni.

Brez koncepta

Gre za nekaj drugega. RTVSLO je brez koncepta, kaj z dopisništvi sploh hoče in koga pošilja v te dobro plačane uradniške službe.

Ne pozabimo: dopisnik RTVSLO ob plači dobiva plačane stroške bivanja, poskrbljeno je za njihove življenjske partnerje, če živijo z njimi v tujini, urejena imajo zavarovanja, stroške šolanja otrok, verjetno imajo plačano še kakšno potovanje domov, živijo skorajda tako privilegirano in razkošno kot diplomati.

In kaj za to dobi uprabnik javnega servisa? Občasno kakšno dobro zgodbo od redkih dopisnikov, večinoma pa prepisane in prevedene zgodbe iz tamkajšnjih medijev — te pa lahko že dolgo tudi sam berem, gledam, poslušam s klikom ali dvema na svojem računalniku ali pametnem telefonu.

Problem so dopisniki, ne dopistništva

Problem skratka ni v dopisništvih, temveč v dopisnikih.

  • Prepričan sem, da je dopisnik v Zagrebu za RTVS in Slovenijo zelo pomemben, vendar z gotovostjo trdim, da za ta posel ni primeren Vanja Vardjan.
  • Tudi v Beogradu je dobro imeti dopisnika za nemirni Balkan, vendar dvomim, da je Marta Razboršek novinarska kapaciteta takšnega formata, da bi ji zaupali to delo.
  • Spominjam se, da mi je Boštjan Anžin iz Berlina pripovedoval zgodbe, ki sem jih prešnji večer slišal v vseh oddajah nemških javnih televizij ARD in ZDF aliu prebral v dnevnih časopisih…
  • Ko poslušam Edvarda Žitnika iz New Yorka, nikdar nimam občutka, da je za zgodbo, ki jo ponuja Slovencem, zapustil svoje stanovanje ali se pogovoril s komerkoli, ki bi dal zgodbi pomembno dodano vrednost.
  • Lojze Kos iz Avstrije oz. z avstrijske Koroške poroča dlje, kot sem na svetu, pa imam še vedno občutek, da ne zna prav dobro nemško.
  • Od hobi dopisnika Uroša Lipuščka, ki se od tam nekje s Kitajskega oglaša za RTV Slovenija, ne morete izvedeti ničesar novega ali pomembnega.
  • Dejstvo, da si nekdo upa v osrčje arabskih nemirov ali na sirsko bojišče, še ni dovolj za to, da postane dober novinar in dopisnik. Razmišljanja in ozadja poročil Karmen Švegelj so ponavadi takšna, da bi jih še v naših osnovnošolskih Iskricah morala vsaj nekajkrat popraviti.

In še bi lahko našteval in našteval…

To, kar večina dopisnikov daje slovenski javnosti, je občutno premalo. Tudi skozi objektiv teh 110.000€, kolikor posamezno dopisništvo letno stane, če želite.

Svetle izjeme: Vlasta, Mojca, Zorana

So pa tudi svetle izjeme, ki dokazujejo prav to, o čemer pišem. Vlasta Jeseničnik je odlična dopisnica, prav tako tudi Mojca Širok.

Kdor bere zgodbe Delove Zorane Baković, se mu zdi, da po njeni zaslugi mnogo bolje pozna in razume kitajsko družbo. Imeti njo v Pekingu je vredno precej več kot 110.000€ letno.  

Trdim, da je dobro novinarsko dopisništvo še vedno najbolj zahteven in največ vreden novinarski žanr. RTV Slovenija ga je že davno povsem razvrednotila. Toda namesto da bi mu poskušala vrniti verodostojnost in položaj, ki mu v novinarstvu pripada, zdaj zaradi prihranka 110.000€ na leto raje ukinja dopisništvo, kot pa da bi za ta poklic in delo izbrala najboljše in jih primerno nagradila.

Prepisovalnica novic

Občutek imam, da je ukinitev zagrebškega dopisništva za vodilne na RTV Slovenija najlažji način, kako se znebiti Vanje Vardjana, manj pa so imeli v mislih to, o čemer pišem zgoraj.

In to je pristop, ki slovenskega javnega medijskega zavoda nikakor ne vodi v pravo smer. Največja medijska hiša v Sloveniji vse bolj postaja prepisovalnica internetnih novic in zgodb — češ, saj je dovolj dobro, pomembno je samo, da ne stane veliko.

Rad bi verjel, da so na Kolodvorski in Tavčarjevi ulici v Ljubljani še vedno ljudje, ki verjamejo v prepričanje, ki smo ga delili osnovnošolci novinarji in uredniki Iskric.

Bojim pa se, da so to le moje iluzije, ki so na žalost obtičale nekje med tiskarsko barvo in papirjem ciklostilnega stroja v kleti prulske šole.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 13. avgusta, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Ukinite dopisnike, ne dopisništev. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE