Toliko o Laibachih in Severni Koreji

Bojan Požar je nastop skupine Laibach v Pjongjangu označil z besedami, “kot bi peli za Hitlerja ali Stalina”. Avtorja je zaneslo v preproščino, značilno za slovenske politike, zato je izrekel oceno, ne da bi poznal in upošteval dejanske razmere.

Kje je Mladina?

Najbrž je bilo leta 1981, se ne spomnim zanesljivo, ko sem bil odgovorni urednik Mladine. Ne vem, ali je to pomembno ali ne, ampak bil sem prvi odgovorni urednik, ki je nehal nositi članke pred objavo na ZSMS — v prepričanju, da sem za svoje delo plačan in da zanj odgovarjam pred javnostjo in sodnikom.

Ob izidu prve “moje” številke me je rahlo paničen poklical predsednik ZSMS in spraševal, kje je Mladina. “Ja, v kioskih, kje pa drugje?” sem odgovoril.

Ko sva se pozneje sestala, sem zavrnil obveznost, da nosim na vpogled prispevke pred objavo. V vsakem primeru me založniški svet lahko zamenja. Res so me zamenjali pred novomeškim kongresom, ker so si vodilni mladinci na mestu odgovornega urednika zaželeli svojega prijatelja, sina pomembnega politika CK ZKS. Zamenjal me je nesklepčen založniški svet.

Moja pritožba zaradi kršenje procesa moje razrešitve in njegovega imenovanja, nikoli ni bila obravnavana. Tako je nastajala slovenska demokracija, ki so jo mladinci v letih po osamosvojitvi razvili do mojstrstva.

CK in ZSMS

Morda je bilo takrat mogoče marsikaj objaviti zato, ker člankov pred objavo niso več brali na ZSMS in v CK. So pa pozneje zaposlili mladega policista v korekturnem oddelku Ljudske pravice, da je bral Mladino pred tiskom.

Pisali smo tudi o Trbovljah, začetkih NSK in skupini Laibach. Na drugačen način. Pred tem bi cenzura preprečila spremljanje nekaterih družbenih fenomenov. V začetnem obdobju so bili področni uredniki izgubljeni, ker niso vedeli, kaj naj počnejo s svobodo izbire, odločanja in odgovornostjo za svojo izdelke. Ob predlaganih temah je bilo pogosto njihovo stališče, “tega ne bomo mogli objaviti”. Ponavljal sem: najprej napišimo, potem bomo videli, kaj bo.

Zlata ptica

Kot odgovorni urednik sem bil tudi del žirije, ki je izbirala nagrajence nagrad zlata ptica. Med kandidati na področju glasbe sem predlagal skupino Laibach, ki je s svojim pogledom na svet, družbo in inštitucije delovala provokativno, na noben način všečno in popularno, ravno nasprotno, za ljubitelje množične popularne glasbe precej odbijajoče.

Po stereotipni debati, zakaj fenomen Laibach ni primeren za  nagrado, smo glasovali. Razumljivo, Laibachi niso dobili dovolj glasov. Tedanji glavni urednik Mladine mi je glasno čez mizo predlagal, da napišem utemeljitev, zakaj Laibach ne bo dobil zlate ptice.

To je bila ta perverznost sistema: napisal naj bi obsodbo, v kateri bi nasprotoval tistemu, kar sem zagovarjal, in izdal tiste, s katerimi sem simpatiziral.

Visoka kadrovska šola Kominterne ima na naših tleh razvito vzgojo kadrov obeh, pardon, vseh spolov — od pokojnega Kumrovca in različnih CK tečajev pa do fakultete, ki je še danes valilnica velikega dela slovenskih politikov.

Džuče in karikatura

Med uredniki Mladine je bil Darko Štrajn specialist za idejo džuče in je z velikim veseljem redno prispeval članek o ljubljenem vodji Kim Il-sungu.

Seveda je bil namen jasen: skozi zgodbo o predelanem konfucianizmu pisati o drugih ljubljenih vodjih in partijskem enoumju, ki se je že mehčalo po smrti našega najbolj ljubljenega vodje.

Severna Koreja je bila za nas karikatura nas samih, ne da bi bilo to z besedo omenjeno. Pri presoji smo bili odvisni od tujih virov, nihče od nas si države ni ogledal sam. Veliko bolje smo poznali Kubo, Sovjetsko zvezo, Vzhodno Nemčijo, Poljsko, Češko, manj Madžarsko zaradi jezikovne pregrade.

Posredni viri so bili zanesljivo pristranski in usmerjeni v podobo največje narodne ječe. Je bila to prava podoba? Smo razumeli Severno Korejo v celovitem kontekstu ali skozi klišeje, ki so nam jih ponujali zaradi drugih interesov? Na spletu sem poiskal nekaj prispevkov o Severni Koreji. Kje je vsaj približek realnosti?

Potem pa sem prebral intervju z Mortenom Traavikom v Sobotni prilogi Dela in mi je postalo jasno, da lahko le glasbena skupina, ki je nastala kot odziv na enoumje jugoslovanskega partijskega aparata in ki se ves čas giblje v pokrajinah totalitarnih režimov in simbolov, nastopi v tako demoniziranem okolju. V bistvu sem ponosen, da je to ravno Laibach. 

Nastop ne bo spremenil Severne Koreje niti za las — to bodo storili Korejci (namenoma jih omenjam brez pridevnika) —, je pa že začel spreminjati nas in naš zoženi, ideološki pogled na to azijsko državo. Azijska kultura je drugačna, zahodna demokracija tam ne deluje. Tamkajšnja tradicionalna družba temelji na drugačnih vrednotah, zato je vsakršno vsiljevanje obsojeno na neuspeh. Američani niso vzeli Japoncem cesarja, zato ga imajo Japonci še danes. To je bila pametna odločitev. Afganistancem pa so ga vzeli — zato se bodo med seboj drobili in prepirali v neskončnost, nanje pa se bodo lepili ekstremni islamski virusi vseh vrst. To je bila nespametna odločitev.

Narodova neodtujljiva pravica

Prepričan sem, da ima vsak narod pravico izbrati takšno obliko vladavine, kakršna mu najbolj ustreza.

Recimo nam Slovencem najbolj ustrezajo duhovno omejene in koruptivne, nepotistične in partitokratske elite, zato jih vsakokrat volimo. Če bi nam ne ustrezale, potem bi jih poskušali na tak ali drugačen način zamenjati.

Pogosto pomislim, da se ZSMS in CK nismo znebili, čeprav jim člankov pred objavo ne nosimo več v odobritev. Le koga sploh zanimajo članki, ki so daljši od SMS ali tvita?

V dvomu sem, ali največja izvoznica demokracije odstranjuje samodržce zato, da v tiste kraje brezpilotno prileti tudi demokracija, ali zato, da uvede kaos. To drugo se mi zdi bolj bolj verjetno — zato upam, da bo Kongres potrdil sporazum z Iranom. In da imajo demokrati poleg Hillary Clinton še kakšnega aduta v rokavu. Recimo Elizabeth Warren. Vsaj.