Fokuspokusova vikend bralna značka (16.8.)

Če je bilo bombardiranje Hirošime moralno obsceno, pripišite krivdo cesarju Hirohitu — Toby Young, The Spectator.

Sedemdeseta obletnica Hirošime in Nagasakija je potegniula za sabo nekaj predvidljivega stokanja in škripanja z zobmi o grozotah jedrskega orožja. Guardian je bombardiranje imenoval “obscenost” in to podkrepil z omembo 250.000 žrtev, medtem ko je CND organizirala komemoracijo, na kateri je Jeremy Corbyn ponovil svoj poziv k enostranski jedrski razorožitvi. Toda sam si kot konservativec in realist ne morem privoščiti moralne gotovosti. Ali je Harry Truman sprejel napačno odločitev? Šestnajstega avgusta 1945 ga je Winston Churchill zagovarjal v Spodnjem domu, kar je pozneje postalo sploišno sprejeto. Da, Japonska bi bila na koncu premagana, vendar se je 2. svetovna vojna po zaslugi bombardiranja končala brez potrebe po kopenski invaziji. Po Churchillovi oceni bi ta povzročila izgubo milijona ameriških življenj ter 250.000 življenj britanskih, kanadskih in avstralskih vojakov. Kritiki bombardiranja te številke spodbijajo z argumentom, da so Trumanu dajali nasprotujoče si nasvete glede potencialnih ameriških žrtev. Toda ali sta pravilnost ali zmotnost odločitve odvisni od tega, ali sta pripeljali do neto prihranka življenj? Tudi če bi bombardiranje pripeljalo do neto izgube, to še vedno ne bi bilo nujno zmotno. Truman ne bi bil kaj prida predsednik, če bi življenjem Japoncev pripisoval enako težo kot življenjem svojih državljanov. Njegova prioriteta ni bilo to, da minimizira izgubo življenj per se, temveč to, da zagotovi zmago v vojni Ameriki in to s čim manjšno izgubo ameriških življenj.

Dokumenti potrjujejo, da Apple gradi samovozni avto — The Guardian.

Apple gradi samovozni avto v Silicijevi dolini in išče varne lokacije v Zalivskem območju San Francisca za testiranje, je izvedel Guardian. Iz dokumentov je razvidno, da pogoste špekulacije o Applovem avtomobilskem projektu niso tako brez osnove, kot so mnogi domnevali. Maja so se Applovi inženirji iz tajne skupine za posebne projekte sestali z uslužbenci GoMentum Stationa, 2.100 juter [8,5 kvadratnih km] veliko nekdanjo mornariško bazo blizu San Francisca, ki jo preurejajo v visoko zaščiten poligon za avtonomna vozila. V dopisih, ki jih je pridobil Guardian po zakonu o dostopu do javnih informacij, Applov inženir Frank Fearon piše: “Želimo informacije o razpoložljivosti prostora in o koordinaciji s tretjimi osebami, ki bi ga uporabljale.” Apple ne komentira.

Facebook bi nam moral plačevati — The New Yorker.

Nedavno je Zeynep Tufekçi, tehnosociologinja, ki preučuje družbena omrežja, napisala, da hoče plačevati za Facebook. Natančneje, družbi predlaga gotovinsko opcijo (okrog 20 centov, kot računa) za ljudi, ki cenijo svojo zasebnost, vendar pa jih pri tem tudi približno zanima, kako izgledajo otroci njihovih prijateljev. V zameno za to, da Facebook ne bi beležil, kaj dela, in da ji ne bi prikazoval targetiranih oglasov, bi podjetju plačevala približno toliko, kot zaslužijo z oglasi, ki jih vidi zdaj. Ni presenetljivo, da njen predlog ni vzbudil nobenega zanimanja. A vprašanje ostaja: zakaj Facebook noče denarja Zeynep Tufekçi? Eden od razlogov je po mojem ta, da bi njen predlog razkril arbitrarno shemo, na kateri temelji Facebookov poslovni model, in opozoril, kako absurdno ljudje podcenjujejo vrednost svojih osebnih podatkov.

Srečne grde noge: birkenstocki doživljajo stilsko preobrazbo — The New Yorker.

Leta 1936 je Meret Oppenheim, švicarska nadrealistična umetnica, pila čaj s Pablom Picassom v Café de Flore v Parizu. Nosila je zapestnico, ki jo je sama oblikovala, oblečeno v ozelotovo kožo. Picassu je bila všeč in je pripomnil, da bi bilo mogoče karkoli obleči v krzno. Kmalu zatem je Oppenheimova ustvarula svoje najznamenitejše delo: čajno skodelico, krožnik in žlico, oblečeno v smetanasto kožo kitajske gazele. Izdelek je zdaj v zbirki Muzeja moderne umetnosti v New Yorku in slovi po svoji sugestivni kombinaciji domačnega in erotičnega. Čajna skodelica Meret Oppenheim mi je prišla na misel lani jeseni, ko sem se razgledovala po trgovini s čevlji in opazila, da je Birkenstock ustvaril izdelal nenavadno verzijo svojega klasičnega sandala z dvema jermenoma, ki je bil dolgo priljubljen med hipiji in nemškimi turisti. Sandal je imel običajen masiven podplat iz plutovine in široka jermena iz dolgočasno črno-rjavega semiša z zaponkama, ki pa sta bila na notranji strani obložena z nakodrano belo runsko volno. Čevelj je izgledal zapeljivo udoben — kot plišast medvedek, ki te boža nazaj. Izgledal pa je tudi vznemirljivo nepraktičen: če je dovolj hladno za z volno podložene čevlje, potem je tudi prehladno — in verjetno premokro — za odprte čevlje. Sandali so bili duhoviti, provokativni in rahlo prismojeni. Tako kot iPad ali steklenica hladno stisnjenega soka za osem dolarjev so izgledali kot potešitev potrebe, ki je ni bilo, dokler ni prišla mimo.