Fokuspokusova vikend bralna značka (15.8.)

Xijeve zgodovinske lekcije — The Economist.

Predsedniku Xi Jinpinga bodo v začetku septembra salutirali udeleženci velike vojaške parade v Pekingu. To bo najbolj vidna potrditev njegove avtoritete, odkar je leta 2012 prišel na oblast: njegov prvi javni nastop na takšni predstavitvi izstrelkov, tankov in korakajočih čet. Uradno bo dogodek posvečen preteklosti, koncu 2. svetovne vojne leta 1945 in 15 milijonom Kitajcev, ki so umrli med enim njenih najbolj krvavih poglavij — japonsko invazijo in okupacijo Kitajske 1937–45. Obeležili bodo spomin na junaštva kitajskih vojakov in njihovo bistveno vlogo v boju proti monstruozno agresivni cesarski sili Azije. Za to tudi imajo vse razloge: kitajske žrtve v tem peklenskem obdobju si zaslužijo širše priznanje. Od leta 1937, ko je na Kitajskem izbruhnila totalna vojna, pa do konca leta 1941, ko je napad na Pearl Harbor pritegnil v boj še Ameriko, se je Kitajska proti Japonski borila sama. Do konca vojne je izgubila več ljudi — tako vojakov kot civilistov — kot katerakoli druga država razen Sovjetske zveze. Toda parada prihodnji mesec ne bo samo spominjanje, gre tudi za prihodnost. To bo prva kitajska komemoracija vojna z vojaško parado, ne s slavnostno ceremonijo. In te simbolike njeni sosedje ne bodo spregledali.

Filozof nadzora. Kaj se zgodi, če neuspešen pisatelj postane lojalen vohun. — The Intercept.

“Ali si ti Sokrat Državne varnostne agencije?” To je bilo vprašanje, ki ga je NSA zastavila svojim uslužbencem v okrožnici, s katero jih je povabila k prijavi za delovno mesto hišnega etika, ki bi pisal filozofsko kolumno o zbiranju signalov. Kolumna, ki bo objavljena na zaupnem omrežju znotraj NSA, naj bo zanimiva in izvirna, je pisalo v okrožnici. Bodoče kandidate so prosili za primerek teksta, s katerim bi lahko dokazali, da so kvalificirani za “SIGINT [signals intelligence, op. Fp] Sokrata“. Kolumno je nazadnje dobil analitik v Direktoratu za zbiranje signalov, ki je napisal, da je najprej nasprotoval temu, da vlada nadzoruje vsakogar, vendar se je potem spreobrnil v privrženca totalnega nadzora, ko mu testu z detektorjem laži ni šlo dobro. Po dogodkih, ki so bili napol à la Sartre, napol pa Blade Runner, je pojasnil, da je na testu najbrž pogrnil zato, ker preiskovalec ni dovolj vedel o njegovem življenju, da bi si lahko pojasnil, zakaj je igla občasno zanihala. “Ena od misli, ki mi je šla kar naprej po glavi, je bila, da bi raje razkril vse kot pa samo del svojega osebnega življenja,” je napisal. “Delno razkritje — kot naprimer to, da je odgovor na vprašanje X pospešil moj utrip — je pripeljalo do nesporazumov.” Popolnoma se je zavedal implikacij svojih izjav.  “Zavedel sem se, da si želim, da bi bilo moje življenje konstantno in popolnoma pod nadzorom,” je nadaljeval. “Morda se zdi čudno, da si kot samodeklarirani svobodomislec želim na sebi preizkusiti orwellovsko distopijo, ampak moji razlogi so bili naslednji: Če ljudje vedo o meni samo nekaj, bom morda izpadel sumljiv. Če pa vedo vse, potem vidijo, da se nimajo česa bati. In to je ta odnos, ki sem ga potem zavzel do dela v SIGINT-u.”

Zakaj je Andrew Ridgeley zmagovalec, George Michael pa luzer — Alain de Botton, The School of Life.

Andrew Ridgeley je pred kratkim dopolnil 50 let. Sredi 80. let je bil polovica najuspešnejšega pop dueta Wham!. S svojim priateljem Georgem Michaelom je bil na vrhu lestvic v UK in v ZDA. Po razpadu skupine se je preizkušal kot igralec, avtomobilski dirkač in solo izvajalec. Vendar iz tega ni bilo nič. Zdaj živi na stari kmetiji v odmaknjenem delu Cornwalla s svojo solgoletno partnerico Keren Woodward, ki je nekoč nastopala v girl grupi Bananarama. Igra golf, hodi v pub, skrbi ga za odplake, ki jih spuščajo v morje. Izgleda kot računovodja ali kot obrtnik, ki mu mešanje betona kar solidno gre. Zato ni nenavadno mnenje, da je Andrew nekakšna zguba. Padel je z zvezdniškega odra. Je tip, ki je bil nekoč slaven. Ljudje so ga pozabili. Prepustil se je staranju. George Michael pa je nadaljeval svojo zvezdniško kariero, zaslužil orjaške vsote denarja in ostal v središču javne pozornosti. Še zdaj šarmira publiko in pazi na izgled svojih obrvi. 

Tinder in apokalipsa zmenkov — Vanity Fair.

V finančni četrti na Manhattnu je prijeten večer. V športnem baru, ki se imenuje Stout, vsi tindrajo. Mize so polne mladih žensk in moških, ki si po celodnevnem lovu na denar in dobre deale na Wall Streetu iščejo nekoga, da bi se dali dol. Vsi pijejo in strmijo v ekrane in svajpajo podobe neznancev, s katerimi bodo morda pozneje to noč seksali. Ali pa tudi ne. “Uf, ta tip ima dad bod,” mlada ženska komentira potencialnega partnerja in ga svajpne levo. Njene prijateljice se kislo nasmehnejo, ne da bi dvignile pogled. “Tinder sucks,” pravijo. Ampak ne nehajo svajpati. V separeju v ozadju trije čedni mladeniči pijejo pivo. Ime jim je Dan, Alex in Marty. So nadobudno investicijski bančniki v isti finančni firmi, ki je Alexa in Martyja potegnila naravnost z Ivy League kampusa. (Imena in podrobnosti so bile spremenjene za to zgodbo.) Ko ji vprašam, ali si z aplikacijo urejajo zmenek, vsi rečejo, da ne samo enega, ampak dva ali tri. “Ne moreš se pustiti zaparkirati. Vedno se najde kaj boljšega. Če imaš nekje rezervacijo in se potem pojavi prosta miza v Per Seju, greš pač raje tja,” pojasni Alex.