Epistole Cankar/Pilon: “Pošljite kdaj kilo čokolade!” [odlomek iz knjige]

Pod naslovom Listi z roba so prvič objavljena pisma med slikarjem Venom Pilonom (1896–1970) ter pisateljem in umetnostnim zgodovinarjem Izidorjem Cankarjem (1886–1958).

Spoznala sta se za božič 1949 v Parizu in spoprijateljila. Med letoma 1950 in 1957 sta si napisala precej pisem, dopisnic, razglednic (Cankar iz Ljubljane, Pilon iz Pariza). Njuno korespondenco, ki je pravkar izšla pri Mladinski knjigi, spremljata eseja publicistke Alenke Puhar ter umetnostne zgodovinarke in zlasti poznavalke Pilona Irene Mislej.

V njih osvetljujeta usodi obeh akterjev in njun čas, sredino prejšnjega stoletja, ko je bil uradni odnos do tujine sovražen, Pariz pa za ljudi iz vzhodnega dela Evrope sanjsko daleč.

Ljubljana, 3. februarja 1950

Dragi Veno!

Še enkrat se Vam iz srca zahvaljujem za premnoge usluge, ki ste mi jih storili v Parizu. Malešu sem barvo oddal, kakor ste želeli, bil je srečen, da jo je dobil. Pozdravite Miheliča in mu povejte, da sem njegova naročila izpolnil isti dan, ko sem prišel. Tudi sem govoril s Šijancem*, ki je obljubil, da se bo brigal za Majerjevo zbirko slik**.

To je vse, kar je bilo meni naročeno. In sedaj takoj prošnja za nekatere stvari, ki jih nujno potrebujemo, in sicer:

• 1 kg najboljšega firneža za lakiranje slik
• po 1 tubo bele, črne, rjave barve (biksa) za čevlje
• 2 izvoda Reinachove knjige Apollo
• fotografija Luca Van Leyden: Loth et ses filles, Louvre
• 3/4 kg toaletnega papirja
• 1/4 kg serviet, papirnatih
• 10 šivank za stroj Singer
• 3 klopčiče dobrega motvoza (špage)
• 10 pol pergamentnega papirja
• lotion (za lase) marke PAULIA (Mihelič ve zanjo)
• volne za krpanje sive, rjave in beige barve

Vse to je dovoljeno izvažati. Potrebovali bi še

• 1 kg kave
• 1/4 kg čaja
• 1/2 kg popra v zrnu

a ne vem, ali smete poslati še onetre, prosim!

F. S. Finžgar, ki zdaj okreva po operaciji, prosi nekaj dobre katoliške literature, ki bi jo dal prevesti za Mohorjevo družbo in torej mora biti poljudna. To naj bi bila povest ali več novel ali razprava v obsegu kakih 100 mohorskih strani. Če bi bil original predolg, bi se v prevodu morda dal skrajšati.

Ne zamerite, da Vas še z doma nadlegujem, kakor sem Vas nadlegoval v Parizu, in kadar mi kaj pošljete, ne pozabite pisati, koliko sem se zadolžil.

Srčno pozdravljam Vašo družino, Vas in Miheliča.

Vdani Vam

Izidor Cankar

* — Umetnostni zgodovinar Fran Šijanec (1901–1964) je bil ravnatelj Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov. Z njim je Pilon med obiskom Vipave odkril, da so lokalne oblasti samovoljno porušile cerkvico ob Lanthierjevem dvorcu. Na robu, 2008, str. 258–260.

** — Majerjevo umetniško zbirko je Pilon popisal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot honorarni spomeniški inšpektor italijanske spomeniškovarstvene službe. Dvorec Majerjevih v Ložah je bil v tistem času zbirališče pisane in vesele druščine: obiskom iz Slovenije se je vedno pridružil Pilon, ki je tudi portretiral obe domači hčerki, Karlo Kanc (1923) in dr. Ano Kansky z otrokoma (1927). Po vojni in nacionalizaciji se je dedič dr. Evgen Majer preselil v Gorico.

Ljubljana, 13. februarja 1950

Dragi Veno!

S seboj sem prinesel prvi zvezek Zgodovine modernega slikarstva 1850-1950 pod naslovom De Baudelaire à Bonnard. Sedaj, februarja, ima iziti drugi zvezek Matisse, Munch, Rouault in aprila zadnji De Picasso au Surréalisme, vsak po 4.350 fr. Prosim Vas, pošljite mi oboje. Sedaj se odpravlja v Pariz dr. Stelè, tako da boste imeli zmeraj dovolj opravkov in novic. Upam, da je doma vse zdravo in da ste s svojim delom zadovoljni. 

Pozdravljam Vaše, Vas in Miheliča. Vdani I. C.

Pariz, 31. marca 1950 [razglednica “Notre-Dame vu du square”]

Večkrat mislim na Te in mi oprosti, da se nič ne oglasim. Tukaj zdaj razsaja pomlad po parkih in izložbah. Jaz delam in se dobro počutim.

Lepo te pozdravlja. Tvoj France

In praviva, da sva se zadnjič dobro imela, ko ste bili z nama, in zato želiva, da se zopet snidemo. Poslali zadnji paket vaših želja. Knjige za F. so pa pripravljene. 

Pozdrav. Veno Pilon

Ljubljana, 19. aprila 1950

Dragi Veno!

Danes sem prejel še Vaš paket s knjigami in z njim prav vse, kar sem si tedaj bil zaželel. Naj se Vam iz srca zahvalim za vse zvesto opravljene prijateljske usluge, ki so bile meni prav tako v pomoč kakor Vam v nadlego. Strašno rad bi praznoval z Vami in Miheličem likof po tem dokončanem delu, in morda ga bom res, če pridem pogledat razstavo, kakor želim, a mnogo upanja nimam, ker me je ta pomlad preveč zdelala, da bi mi volja bila tako odločna, kakor je želja prijetna.

Včeraj sem govoril z Bratkom in Vam moram sporočiti, da imate v njem dobrega prijatelja. Trdil je, da Vam je sam rekel in da Vam nenehoma sporoča po drugih, naj bi prišli za pol leta ali kolikor hočete na delo domov, kjer da Vas zelo potrebujejo, in da bi se potem lahko zopet vrnili, ker sva bila oba mnenja, da je preselitev z vso družino neizvršljiva. Vi boste to reč sami premislili, sporočil sem Vam jo, da se boste znali ravnati le cas échéant.

Povejte Miheliču, da sem bil njegove dopisnice resnično vesel in da sem z vsemi svojimi čustvi, dobrohotnimi, a vendar škodoželjnimi, ob njem v pomladnih pariških parkih. Naj ne žaluje, da ga ni doma, čeprav tudi pri nas vse zeleni in cvete. Umetniško mišljenje, šolanje in delo je v zagati, ki ji ne vidim konca. Dne 27. t. m. se bo odprla splošna razstava, a kar sem mimogrede videl po tleh v dvoranah, me navdaja z rahlo otožnostjo. Njega ni, [Gojmirja Antona] Kosa ni, sedaj ni že dve leti nič naslikal, in edina slika, ki vzbuja pozornost, so Stupičevi lampioni Pred sprevodom, ki jo on gotovo pozna. Kmalu ima iziti prva številka umetnostne revije, ki ji še ne vem imena, čeprav sem njen odličen sotrudnik, in Lojze Gostiša*, ki jo vodi z neutrudljivo dobro voljo, z nezadostno zanesljivo roko in popolnim pomanjkanjem najelementarnejše skeptičnosti, očividno pričakuje z njo začetka nove epohe. Tu živi neki bivši bančni ravnatelj, ki izdeluje novo enotno pisavo za vse jezike, kar jih je, in misli, da je to važno razdobje zgodovine. Pa komu kaj škoduje, če tako misli?

Naša Narodna galerija je nerešljiv problem, kakor se obravnava. Sedanji upravnik ima biti »ta teden« upokojen, v zavod pridejo trije mladi ljudje, da izvedejo vsaj inventarizacijo galerije, vodstvo ostane v rokah načelnika odseka, Baša**, ki je prevzel Mikuževo*** delo, ta se sedaj zdravi na Studencu. Baš je energičen in bo gotovo napravil nekaj reda.

In sedaj, dragi Veno, ne zamerite, da prihajam z novimi željami, ni mi lahko prositi Vas, ko ste v delu, a tudi vem, da boste storili, če se da. Potreboval bi:

• 1 debele (športne) ženske nogavice nylon 81/2
• 3 parfume Chanel
• 3 rouge baiser (brunette)
• 1 kos blaga iz surove svile (šantung) za žensko obleko, barve citron ali kaj drugega lepega
• 3 kose blaga za kombineže, po eno roza, modro in zeleno
• 3 m široke elastike za podvezo (3 cm širine)

Prosim, ne odlašajte predolgo s temi pošiljatvami in mi vsekakor sporočite, koliko ste izdali dotlej za vse.

Najlepše pozdravljam Vas, Vaše in Miheliča.

Vaš

Izidor Cankar

* — Lojze Gostiša (roj. 1923), umetnostni zgodovinar.

** — Franjo Baš (1899–1967), etnolog, zgodovinar.

*** — Stane Mikuž (1913–1985), umetnostni zgodovinar.

Ljubljana, 22. maja 1950

Dragi Veno!

Prejel sem oba paketa, ki ste mi ju poslali, in se Vam presrčno zahvaljujem za prijateljsko pomoč. Vendar Vas še prosim, da mi sporočite, koliko ste doslej izdali zame vsega skupaj, zakaj rad bi si naročil še nekaj knjig, a si ne upam, če ne vem, kako sem pri Vas vpisan.

Tem rajši bi slišal kaj o Vas, ker ne vem, kako se boste obrnili, ko mine velika razstava. Na tihem upam, da se bo zgodilo, kakor je bilo dogovorjeno glede Vas, zlasti ker boste sedaj imeli priliko razpraviti vse zadeve z ministrom Potrčem, ki je baje v Parizu.

Tudi od Miheliča ni lepo, da se ne oglasi niti z besedico. Dobro bi bilo, ko bi tu vedeli, kaj počne. Sedanja razstava združenih likovnikov se mi zdi najbornejše, kar smo videli, odkar je Jakopič prvič odprl svoj paviljon.

Srčno vaju oba pozdravljam in prav posebno gospo in Dominika. Rad bi šel še enkrat z njim v cirkus in po streliščih.

Vaš vdani

Izidor Cankar

Če se Vam ljubi, mi pošljite kdaj kilo čokolade!

Listi z roba. Kaj sta si pisala Izidor Cankar in Veno Pilon (in marsikaj o tem, kar sta zamolčala). Pisma Izidorja Cankarja in Vena Pilona. Spremni besedi Irene Mislej (1950, prelomno leto Vena Pilona) in Alenka Puhar (Domotožje po domačiji in tujini). Mladinska knjiga Založba, Ljubljana 2015. ISBN 978-961-01-3762-7, 221 strani; 24,94€.