Hrvaški turizem: primer neracionalnosti privatne lastnine

Vrsta objektov propada. Obala, ki bi morala biti vir ne samo dobrega življenja za vse Hrvate in Hrvatice, ampak ob pravilni organizaciji in uporabi tudi vir hrvaškega bogastva, ostaja v velikem delu neizkoriščena. Možnega dohodka ni. In ga tudi ne bo.

Pa ne zato, ker ni dovolj privatne iniciative. Ki je morda tudi res v resnici ni. Ampak zato, ker ni nadpartikularnega socialnega, ekonomskega in političnega subjekta, ki bi znal te kapacitete organizirati, “potegniti skupaj”. Preračunati, kaj je treba na ravni celotne hrvaške obale, tako imenovanega turizma, narediti. In kako. Da bi iz te obale lahko dobro živela vse država.

Nadpartikularen subjekt

Za izkoristek kapacitet hrvaškega Jadrana bi bil nujen nadpartikularni ekonomski, socialni in politični subjekt. Ne pa ogromno, nepregledno število majhnih privatnih lastnikov. Ki, ker zdaj obstajajo, dejansko onemogočajo aktivacijo in izrabo potencialov hrvaškega Jadrana. 

In to zato, ker jih vodijo njihovi osebni partikularni interesi. Ki niso usklajeni. Saj je vsako usklajevanje interesov privatnih lastnikov videno kot poseganje v njihovo samostojnost. Avtonomnost. In kar je še tovrstnih neoliberalnih floskul.

Kaj takšnega pa se seveda ne sme početi. Še posebej ne v neokapitalizmu postsocialističnih družb. Ki je splaniran in vóden tako, da družbe drvijo globlje in globlje v neoneokolonialno pozicijo. Torej v pozicijo periferije svetovnih kapitalskih centrov. Kamor Hrvaška ne sodi. Enako, kot tja ne sodi tudi Slovenija.

“Racionalno” upravljanje množice lastnikov

Torej: velika množica privatnih lastnikov domnevno racionalno upravlja svoje turistične objekte na hrvaškem Jadranu. Rezultat tega upravljanja je neizrabljenost in propadanje kapacitet.

Neoliberalci bi rekli, da zato, ker je v hrvaškem turizmu še vedno preveč države. In premalo privatne iniciative.

Jaz pa pravim, da je v resnici nasprotno: države je premalo, “racionalnega upravljanja” privatnih lastnikov pa preveč. Veliko preveč. Kajti privatni lastniki, ki svojo privatno lastnino idealno upravljajo racionalno, jo upravljajo racionalno glede na lastno perspektivo, interese, cilje itd. Torej racionalno zase.

Če pustimo ob strani, da racionalno upravljanje privatne lastnine s strani malih privatnih lastnikov v praksi sploh ni mogoče, saj zahteva preglednost in nadzorovanost trgov — kar je nekaj, česar mali privatni lastnik ne more realizirati —, in se igramo igrico, da privatni lastniki vendarle racionalno upravljajo svojo privatno lastnino, imamo kljub vsemu na delu resno motnjo.

Resna motnja

Ki leži v tem, da upravljanje, rešitve, cilji in drugo, kar je lahko racionalno za privatnega lastnika, ni nujno racionalno za celotno družbo. Ali bolj konkretno: rešitve, delovanja, cilji privatnih lastnikov hrvaških turističnih kapacitet so morda res lahko racionalni za njihove privatne interese in cilje, niso pa nujno racionalni tudi za celotni hrvaški turizem.

Tako je za določenega privatnega lastnika, ki nima dovolj kapitala, recimo racionalno, da pusti turistični objekt propadati. Ni pa to racionalno za hrvaški turizem.

Skratka: hrvaški turizem je značilna slika tega, kar se z gospodarsko panogo in z gospodarstvom v celoti godi, ko mu zavlada partikularistična logika privatne lastnine.

Korporacije planirajo. Natančno. Dolgoročno.

Tisto, česar hrvaškemu turizmu kronično primanjkuje, je usklajevanje partikularnosti privatnih interesov. Preseganje teh partikularnosti. In uveljavitev družbenega, nadparikularnega interesa. Od katerega bi imeli korist vsi.

Samo nadprivatno usklajevanje delovanja cele vrste malih privatnih lastnikov bi namreč iz hrvaškega turizma lahko izvleklo tisti potencial, ki ga ta ima. In to v dobrobit vseh. Lastnikov. Turistov. In vseh hrvaških državljanov in državljank.

Že kar slišim, kako se zgražate. In komentirate, da so časi državnega planiranja za nami. Kar je res. Je pa tudi res, da so za nami časi liberalnega kapitalizma malih privatnih lastnikov. Danes živimo v svetu, v katerem uspešno delujejo le veliki ekonomski subjekti.

Ti subjekti so korporacije. Ki seveda planirajo. In to natančno. In dolgoročno. Zdi se, da edine. Znotraj korporacij mali privatni lastniki nimajo besede. Ne morejo o ničemer odločati. Morda zgolj o tem, ali se bodo zahtevam korporacij prilagodili. In morda preživeli. Ali pa ne. In gotovo propadli.

Subjekti, ki radirajo

Korporacije so tisti socialni, ekonomski in politični subjekti, ki z zemljevida pomena radirajo nacionalne države. Zato bi planiranje na ravni države pomenilo med drugim tudi krepitev njene moči. Kar pa korporacijam seveda ne ustreza. Zato se o tem ne sme govoriti. Niti razmišljati. 

Vsaka država, ki bi v današnji svetovni kapitalistični ureditvi želela zaščititi svojo moč in suverenost, pa bi o tem morala ne le razmišljati. Ampak bi to morala tudi početi. V lastno korist. In v korist svojih državljank in državljanov.