Evro in demokracija sta nezdružljiva

Dani Rodrik je že leta 2007 izpostavil “teorem nemožnosti globalizacije”. To lahko smiselno prevedemo tudi kot “politično trilemo evra”: ni mogoče imeti globoke integracije (evro), nacionalne države in demokracije hkrati.

Trikotnik

Predstavljajte si to kot trikotnik, katerega vogali so evro, nacionalna država in demokracija.

Trikotnik povezav na daljši rok ni vzdržen, vzdržne so samo same stranice trikotnika. Zato je to politična trilema. To pomeni, da se je treba enemu izmed treh vogalov v trikotniku odpovedati.

Ohraniti nacionalno državo in evro je mogoče, vendar je za to treba žrtvovati demokracijo. Namesto domačega demokratičnega odločanja se o vseh ključnih vprašanjih ekonomske politike — monetarne, fiskalne, socialne, razvojne, delovnopravne… — odloča na ravni federalnih institucij. Treba se je odpovedati demokraciji.

Opuščanje demokracije

Izkušnje ob sedanji krizi na primeru pritiskov ECB in Evropske komisije na Irsko, Španijo, Portugalsko, Ciper, Slovenijo — in v zadnjem letu seveda najbolj brutalno na Grčijo — kažejo, da so vse države brez izjeme morale popustiti pritiskom, torej opustiti demokracijo, če so želele obdržati evro.

Ponekod so morali odstopiti predsedniki vlad. Ponekod so bili referendumi “odsvetovani”. Ponekod so se močno vmešavali v predvolilni boj z agitiranjem za najbolj poslušno politično stranko. Ponekod so z vsemi sredstvi — odtegnitev likvidnosti bankam in posledično zaprtje bank — terorizirali prebivalstvo, naj se “pravilno” odloči.

In to je šele začetek procesa. V procesu oblikovanja Združenih držav Evrope bo demokracija v nacionalnih državah morala izginiti. Tako kot v ZDA. Nacionalni parlamenti bodo postali samo folklora oziroma lokalni sveti, ki bodo odločali o tretjerazrednih vprašanjih domačega razvoja. Zato je Velika Britanija ostala izven evrskega območja. In Švedska.

Vključite možgane

Morda še niste razmišljali tako daleč. Vendar mislim, da je čas, da odprete oči in vključite možgane. Za začetek navajam aktualno razmišljanje Martina Sandbuja v Financial Timesu, ki sicer pravi, da evro in demokracija nista (nujno) nekompatibilna, vendar pa napačne ekonomske politike v EU — odločitev za zategovanje pasu in restriktivna monetarna politika v 2011/12 —  peljejo natanko v to smer: silijo države, da se odločajo med demokracijo in evrom.

“Glavno vprašanje, ki se je pojavilo ob lanski zmagi Sirize, ni bilo vprašanje, ki bi se dotikalo Grčije samo. Šlo je za to, ali lahko državljani države, ki je sprejela evro, sploh še sprejemajo demokratične odločitve.”

“To je test evra samega. Če sta monetarna unija in demokracija res nekompatibilni, potem morajo celo največji zagovorniki evra izbrati to drugo opcijo. Toda evropska politika temelji na nasprotnih predpostavkah. In če se ne bo spremenila v temeljih, je propad neizogiben.”

O tem bom sicer več pisal jeseni.

Opomba: Tekst je bil objavljen v torek, 11. avgusta 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Sta evro in demokracija nezdružljiva?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.