Ubijajo me ti odnosi. Družinski, prijateljski, partnerski, službeni.

In dejstvo je, da včasih je potrebno.

Če pogledam samo naše družinske odnose — z distance, objektivno —, je jasno, da bi bile spremembe nujne. Naša družina je bila razširjena že takrat, ko sta bila starša še poročena in ko sestra še ni imela partnerja. Zdaj, ko imata tako mami kot sestra moža, pa je razširjena še bolj.

Po pravici povedano, stvari ne štimajo. Daleč od tega, da bi bili prej zgledni. Že karakterni razkorak med sestro in mano je tako velik, da bi lahko mami povzročali srčne muke do konca življenja, če bi hoteli. Ampak recimo, da sva zdaj obe dovolj dozoreli in jih ji prihraniva.

Črna ovca

Nekateri menijo, da je klasika pri dveh otrocih takšna, da je eden dober in uspešen, drugi pa je črna ovca.

Če je definicija uspešnosti tisto, kar današnja družba priznava za uspešnost — torej dokončana fakulteta, dobra služba, dober avto, uspešen zakon (vsaj navzven), otroci in zdrav način življenja po trenutnih modnih smernicah —, potem to drži.

Imam kar nekaj bratrancev in sestričen, ki so tudi po dva. In res je: eden je “uspešen”, drugi je “zguba”.

Pri nas je tako, da sem zguba jaz. Vsaj na podlagi zgoraj naštetih standardov. Pa še debela sem, jebenti. In moje obnašanje ni primerno za večje, odprte družbe, sploh za tista nova poznanstva, kjer se giblje “uspešni” del otročadi. Poenostavljeno rečeno, ker delujem drugače.

“Ah, vi filozofi…”

Nekateri moji sorodniki (pa tudi prijatelji) rečejo: “Ah, vi filozofi…” Nekomu, čigar razmišljanja ne razumeš ali se z njim ne strinjaš, je verjetno najlaže reči: “Ah, vi filozofi…”

Najbolje, da se s tem sprijaznim in začnem označbo filozof jemati kot kompliment.

In potem so tu prijatelji. Malo časa je potrebnega, da nekoga sprejmem, potem pa tako dolgo traja, da ga iz prijatelja prekategoriziram v družinskega člana. Ni veliko takih ljudi, štiri ali pet. In ti, ki so, so moji že precej let. In ko pride do sporov ali nehotnih razhajanj, ne znam odreagirati. Ne morem, ne znam in nočem zavreči prijatelja, ki sem ga uvrstila v krog družine.

In oni mene? Včasih se mi zdi, da me odvržejo z lahkoto — še posebej, ko je samopomilovanje na vrhuncu. Ali vsaj lažje kot jaz njih.

Ljubezen je neskončna

O partnerskih odnosih sem napisala že toliko, da bi bilo še več besed odveč. Zaključki so zame nepredstavljivi. Ljubezen je neskončna. Narediti zanj vse in še več je šala mala.

In zdaj? Zdaj, ko sem v obdobju, ko resno razmišljam, da je nekatere zgodbe treba zaključiti? Ne da bi si to želela, vsekakor pa je videti tako. Bodisi družinske, prijateljske ali ljubezenske. Kljub neverjetno zaupni skupni preteklosti, kljub krvnim vezem, kljub brezmejni ljubezni. Kako prekiniti odnose z enimi, drugimi, tretjimi? Ne morem in ne znam.

Sprašujem se, ali je to res potrebno za moj duhovni mir. Bi bila bolj mirna brez vseh teh ljudi, ki mi zadajajo bolečino — nekateri občasno, nekateri pogosto? Bi še bolj trpela, ker jih ne bi ne videla ne objela in niti ne bi imela možnosti, da bi z njimi še bila v konfliktu?

Ljubezen je jeba. In zdi se mi, da pri meni zelo. Pri meni je vse all about love. Družina je ljubezen in ljubezen je družina. Zame.

Za družino vse

Ljudje, ki enkrat postanejo moji prijatelji, spadajo v kategorijo moje družine. Odcepiti pa se ne morem, ne znam in vsaj na podzavestni ravni tudi nočem.

Za družino vse. Če je potrebno, tudi ponudbe, ki jih ne bodo mogli zavrniti.

PS: Razmišljanje je nastalo na podlagi travme bližajočega se rojstnega dne.