Rada imava svoje otroke, ampak drug drugega imava še rajši

Otroci so šli včeraj v kolonijo, ampak na počitnicah smo bili pa vsi. To so počitnice po počitnicah, ki si jih privoščiva vsako poletje, odkar je bil najmlajši star pet let.

Sinov ne pogrešava, sinovi ne pogrešajo naju. Če bi bilo mogoče, bi vsakega dala v drugo kolonijo, tako pa so samo vsak v svoji skupini vrstnikov. Starši večinoma želijo, da so sorojenci v koloniji skupaj. Nama pa se zdi, da jim ne samo dobro dene, da nekaj dni na leto nismo vsi skupaj, ampak tudi, da so oni trije vsak posebej.

Prihodnost

Z nama je drugače. Če sva narazen, se bolj pogrešava, kot pogrešava otroke, kadar so v koloniji. Vsako leto se iskreno veseliva dni, ko nihče ne razgraja in razmetava po stanovanju. Nobene želje nimava, da bi šla vsak po svoje na dopust. Najboljša kombinacija je, če sva midva nekje skupaj, oni pa drugje vsak posebej.

Kot bi gledali v prihodnost. Če bo vse posreči, bo tako tudi, ko odrastejo.

Otrokocentrizem

Ne razumite naju narobe. Svoje otroke imava rada. Ni je stvari, ki je zanje ne bi naredila. Ampak drug drugega imava vseeno rajši.

Ko sem zadnjič to povedala v družbi še petih mam, so bile ogorčene. Nekaterim je bilo smešno. Potem so se pa malo zamislile.

Sodobna družba postavlja otroke v center sveta, odrasli pa so med sabo vedno bolj odtujeni. Za nesprejemljivo velja, če pomisliš naprej nase, šele potem na svoj naraščaj. Dober starš si šele, če si se za srečo in dobro počutje otrok pripravljen kar naprej žrtvovati. Otroci to vedo, zato vsak trenutek pričakujejo tvojo pozornost. Še stavek komaj izgovoriš do konca. Vse dokler niso oni stari trideset, ti pa šestdeset — o sreči pa ne duha ne sluha.

Brez srečnih staršev otroci niso srečni

Čeprav ne izpolniva vsake njihove želje in včasih sebi privoščiva več kot njim, sem prepričana, da imajo več možnosti, da bodo v prihodnosti znali stvari postaviti na pravo mesto. Investicija v naju je investicija v njih. Ne moreš imeti srečnega otroštva, če imaš nesrečne starše. Naprej gre pa itak v tem smislu.

Dejstvo, da sva poleg tega, da sva starša, tudi par, ki obstaja zase, nam lahko vsem skupaj samo koristi. V kolonije bodo še naprej hodili, čez vikende bomo pa še vedno vsi skupaj.

Plan je, da naša družina ostane petčlanska. Kaj bova počela, ko bodo šli fantje na svoje, še ne veva — se pa tega že zdaj veseliva.

Življenje ni vedno romantika

Včasih se sprašujem, s čim smo si to zaslužili. Verjetno ni kar padlo z neba. Jaz znam biti precej naporna, on pa težave rešuje s tišino. Ponoči na ves glas smrči, jaz pa v pomivalni stroj vedno nabašem preveč umazane posode. In še marsikaj bi se našlo. Pa včasih kar tekmujeva v tem, kdo se bolj dere na otroke.

Hvala bogu za čepke proti hrupu in za pomivalni stroj, v katerega lahko spraviš nenormalne količine posode. Pa za trpežne otroke, ki že zdaj vejo, da življenje ni ena sama romantika. Važno je, da ne pričakuješ preveč.

Pa da otroke enkrat na leto brez slabe vesti pošlješ v kolonijo.

Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod istim naslovom. Objavljeno v dogovoru z avtorico.