Narediti red na slovenskih avtocestah: divjake kaznovati in nagnati

11.8.2015 / 06:08 Komentiraj
Slovenski avtocestni križ je preobremenjen — a ta težava ni resna prioriteta slovenske politike in družbe.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti v München, 10. avgusta 2015

Sredi poletja je na slovenskih (avto)cestah veliko prometa. Vroče je. Vsi drvijo k morju, potem nazaj domov, ves čas pa se mimo nas vozi še ves lokalni promet in tovornjaki. Vsako poletje, ko se zgodi nekaj hujših nesreč, strokovnjaki tarnajo o prometni varnosti, o žrtvah…

Letos je voznik tovornjaka, ki je prezrl in zmlel nekaj nedovoljeno stoječih Romunov na odstavnem pasu, ni zmogel soočenja s tragedijo in se je ubil kar sam — to pa je oživilo že stokrat prežvečene strokovne diskusije o urejanju slovenskega prometnega kaosa.

Ni vse brezupno

Hitrih in učinkovitih rešitev je v resnici malo, a primeri iz prometno najbolj urejenih držav kažejo, da ni vse brezupno.

Žal nisem slišal v tem praznem političnem besedičenju nič od tega, kar recimo Švico in Norveško postavlja na zemljevid najbolj prometno varnih držav v Evrope.

V Švici velja od leta 2013 zakon, imenovan Via Sicura (Varna pot), ki ga kantoni vestno izvajajo. Divjaki (in bedaki) na cestah so postali s tem zakonom posebna kategorija udeležencev v prometu, do katere ne poznajo milosti. Učinek na število nesreč in smrtnih žrtev v prometu je bil takojšen.

6-pasovne avtoceste

Mislim, da sem nekje javno zapisal ali povedal, vsekakor pa sem v začetku 90. let naglas bentil, ko so se v slovenskem parlamentu odločili, da bodo gradili štiripasovni avtocestni križ.

Kdor se je že takrat veliko vozil po takrat še večinoma štiripasovnih evropskih avtocestah, je z lahkoto opazil, da veliko odsekov teh cest že poka po šivih. Širjenje avtocest je zamudno, drago in nevarno početje, kar lahko vsak dan opazujete na mnogih gradbiščih.

Zakaj ni Slovenija v načrt gradnje avtocest že v začetku zapisala, da bodo v Sloveniji vse nove avtoceste vsaj šestpasovne?

Odgovorov je več. Prvič smo v Sloveniji brez kakršnekoli vizije, tudi prometne. Drugič je verjetno kriva struktura slovenskih poslancev, ministrov in državnih uradnikov, ki imajo premalo znanja in izkušenj — predvsem pa poguma —, s katerim bi Slovence usmerjali po sodobnih prometnih poteh.

In tretjič — kot zdaj vemo —, gradbena podjetja niso hotela graditi preširokih avtocest, saj so Ivan Zidar in drugi gradbeni baroni natančno predvideli, da bo čez dobrih dvajset let, ko bodo dela končana, z njihovo širitvijo in posodobitvijo vsaj za naslednjih dvajset let novega dela in lahkega zaslužka iz javne vreče.

No, v tem zadnjem sta jih prehitela kriza in lastna požrešnost. Velikih slovenskih gradbincev ni več, ceste so in bodo še dolgo samo štiripasovne, denar od morebitnih prihodnjih širitev cest pa bodo pobrali tuji gradbeniki.

Ivan Zidar in drugi gradbeni baroni so vedeli, da bo čez dobrih 20 let, ko bodo avtoceste končane, s širitvijo in posodobitvijo spet za 20 let novega dela in lahkega zaslužka iz javne vreče.

Če bi imeli šestpasovne avtoceste, bi bilo nesreč občutno manj. Širitev ceste za en vozni pas v vsako smer občutno zmanjša nevarnost hudih trčenj, veliko prednost pa predstavlja predvsem na s tovornjaki obremenjenih cestah. To je najbolj očitno v Italiji, kjer so razširili večino glavnih avtocest, pa tudi v Nemčiji si pretočnosti na vitalnih prometnih žilah ne predstavljajo več brez vsaj šestih pasov.

Politiki ne vidijo dlje od svojega mandata

Slovenska širitev teh cest bo zelo počasna, verjetno zelo draga in obremenjujoča za promet, seveda pa tudi nevarna. Gradbišča bodo kratkoročno povečala število nesreč na avtocestah.

Najboljša rešitev za zmanjšanje nesreč in žrtev na cestah je torej, kot vedno, draga in časovno oddaljena. Politika, predvsem slovenska, pa je neučakana. Najdaljše obdobje, ki ga razume, je mandat. Obdobje do naslednjih volitev. Samo tako si lahko razložim besedičenje politikov in strokovnjakov ob dejstvu, da je v Sloveniji na cestah spet umrlo več ljudi kot zadnja leta. Njihovo prazno ponavljanje enih in istih fraz in iskanje učbeniških razlogov za tragedije je žalostno.

Tudi ukrepi, s katerimi poskušajo zmanjšati število nesreč in umrlih na cestah, so smešni, otročji in pesek v oči. Strokovnjaki — policijski in drugi — namreč vedo, da s tem ne bodo izboljšali stanja na slovenskih cestah. Za kaj takega bi se morali problema lotiti popolnoma drugače.

Ponujam nekaj opažanj s svojih dolgih voženj počez po Evropi.

Dolgoročen proces: Slovenija

Umirjanje prometa je dologoročen proces, ki potrebuje celovit pristop družbe in politike. V Švici nihče na cestah ne prekorači dovoljene hitrosti za več kot 10 ali največ 20 km na uro. Vsi, od domačinov pa do Nemcev, Italijanov, Hrvatov in Belgijcev ter Romunov vozijo v skladu z omejitvami hitrosti. 

Naj opišem dva resnična primera. Nek Madžar je s svojim mercedesom med Mariborom in Lendavo drvel s približno 230 km na uro. Plačal je najvišjo denarno kazen, ki morda znaša dobrih tisoč evrov, sodnik pa mu je za kak mesec, morda eno leto prepovedal vožnjo v Sloveniji — in to je bilo vse. Tisoč evrov ga ne bo ustavilo, zato bo enkrat drugič spet drvel mimo Lenarta ali Celja.

Dolgoročen proces: Švica

Nek Italijan je v Švici s ferrarijem vozil več kot 180 na uro, omejitev je bila 100.

Najprej so mu zaplenili avto. Potem so ga zaprli. Medtem so mu avto uničili. Ja, dobro ste prebrali: pločevino so sprešali. Bogatemu Italijanu so glede na njegove zaslužke in premoženje naložili še okrog 400.000€ kazni.

Verjemite, da nikdar več ne bo zlorabljal švicarskih cest. Stane veliko, ob tem pa je še boleče in sramotno. In vsi v Evropi dobro vedo, da v Švici s prehitro vožnjo ni heca. Zato tudi (skoraj) vsi tujci vozijo mirno in počasi.

Poleg tega je v Švici, na vsakem ovinku, na tisoče radarskih naprav, ki jih po državi ves čas premikajo sem in tja in nihče nikdar ne ve, kdaj se bo za ovinkom, hišo in drevesom zabliskalo.

Ureditev slovenske zakonodaje in vztrajno kaznovanje objestnežev bi učinkovalo enako kot v Švici.

Torej?

Samoregulacija

Naslednji problem je samoregulacija prometa. Spet primer iz Švice in Slovenije.

V Švici so vsi vozniki policisti. Zelo malomarno, nevarno ali objestno vožnjo bo skoraj vsak voznik takoj, kar med vožnjo, prijavil policiji. Nadaljevanje bo podobno kot v zgoraj omenjenem primeru Italijana s ferrarijem.

V Sloveniji se nihče ne zmeni za to, če nekdo po avtocesti z več kot 200 na uro vijuga med avtomobili po dveh pasovih in še po odstavnem pasu. Nihče se ne razburi, ko motociklist podobno počne s skoraj 300 km na uro. Na mestnih obvoznicah in vpadnicah je povprečna hitrost vozeče kolone vsaj 30 km na uro višja od dovoljene. Če na prometnem znaku piše 70 km/h, večina tam pelje več kot 110. Z lahkoto preverite. Če morda kdo pokliče policijo, ima kmalu dovolj zasliševanja, zato raje odmahne z roko, se poslovi in vozi naprej.

Torej?

Tovornjaki

Posebno težavo predstavljajo tovornjaki. Veliko jih je na slovenskih cestah. Preveč. Od slovenskega vstopa v Evropsko unijo in schengensko območje se je število tovornjakov povečalo vsaj za štirikrat. Največ med njimi je madžarskih, romunskih, ukrajinskih, slovaških, bolgarskih, turških… Mnogi med njimi niso brezhibno vzdrževani, veliko je starih, s slabo delujočimi zavorami, z obrabljenimi gumami, pretežko so naloženi, vzmetenje imajo pokvarjeno, o izpuhu in normah EURO 5 ali 6 pa raje ne bom govoril… Šoferji so preobremenjeni, preutrujeni, pogosto prekoračujejo dovoljen čas vožnje.

Vsi, ki se veliko vozimo, jih ves čas videvamo ob sebi. Načeloma to ni naš problem — toda samo do trenutka, ko zapeljejo na slovenske avtoceste.

In spet so tu učinkovite rešitve. Okej, mejnih kontrol ni več. DARS pa bi moral — naj mu bo za vzor avstrijski ASFINAG — ob avtocestnih vstopih v Slovenijo, ki jih ni zelo veliko, zgraditi tovorna postajališča z najsodobnejšo merilno opremo, kjer bi se morali vsi tovornjaki ustaviti.

Če bi ustrezali najstrožjim normam za vožnjo po slovenskih cestah, bi lahko nadaljevali vožnjo, v nasprotnem primeru pa… Zaplemba in uničenje tovornjaka, visoka kazen za lastnika tovornjaka, prepoved prevozov skozi Slovenijo, morebitne zaporne kazni za šoferje… Stavim, da bi se dober glas o zagamanih Slovencih tako hitro razširil med njimi, da bi težave z neustreznimi tovornjaki na slovenskih cestah izginile takoj in kar same od sebe.

Pa še cestnine za tovornjake bi morali tako zasoliti, da bi se raje odločali za vožnjo skozi Avstrijo. Zdaj je obratno: pri Avstrijcih je dražje in bolj tvegano, če imaš neustrezen tovornjak.

Torej?

Dovolj demagogije in učbeniškega modrovanja

Všeč bi mi bilo, če bi mi prometni strokovnjaki, policisti, politiki in državni uradniki nehali demagoško in učbeniško modrovati v medijih, saj jih slovenska družba plačuje za nekaj povsem drugega. Za učinkovito odpravo težav, bolj varne ceste in bolj prijazno prometno okolje v Sloveniji.

Če bi odločno izpeljali tri zgoraj naštete ukrepe, stavim, da bi v Sloveniji število nesreč hitro prepolovili, število žrtev v prometu pa zmanjšali še mnogo bolj. Ko z roko v roki stopajo pamet, izkušnje in pogum, pridejo tudi uspehi — s slovensko Vio Sicuro.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 10. avgusta, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Divjake kaznovati in nagnati. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE