Kdo sploh hoče met službo? Narobe Slovenija, jebeš mi mater.

Ne vem, zakaj sem se potem na stara leta pri 29 spet pustila neki prepričat, da je pa šolo treba met. Ker z osnovno šolo ne bom dobila službe, bla-bla-bla in podobne jada-jada fore. Kdo sploh hoče met službo?

In ker se imam seveda za izredno pametno in še bolj sposobno, sem kr preskočila srednjo šolo in šla direktno delat gimnazijsko maturo. Angleško znam, italijansko znam, pri zgodovini so procente znižali, ker noben ni mel pojma, da sem glih skoz prišla, pri slovenščini sem napisala tako primerjavo Visoške kronike in Zločina in kazni, da jim nč ni blo jasno. Matematka, pustmo stat. Inštruktor je bil preveč luškan.

Mag. something

In v tistem “jaz bom pa mal pridna” obdobju sem spoznala ene mulce, k so tudi delali maturo, sam da so bli ta pravih let. Pridni, nadebudni, cel svet bo naš. Bo, ja. Mami pa oči sta tko rekla, a ne. Dokler nas živijo, jim vse verjamemo.

In tebe seveda gledajo kot totalnega luzerja. Kaj si se pa ti starudina zdej spravla maturo delat? Dopovej ti mulcem prepotentnim, k mislijo, da so pojedli vso pamet sveta, da si si rajš privoščil rock’n’roll življenje, kot pa da bi bil v pravila in kvadratke ujet. Ker sem mami pa očija hitr nehala poslušat.

In mine ene 8 let in se ponesreč spet srečamo. Oni vsi z narejenimi faksi, jaz še vedno luzer. “Kako lajf?” “Eh, nč. Spet leta rock’n’rolla za mano. Z matematko so me še dve leti čakali, padla sem iz feelinga ‘jaz sem najpridnejša’ ven, na konc so mi vzeli vse predmete, zdej mam spet sam osnovno. Jebat ga. Zdej kr neki pišem. Vi?”

Pazi zdej te odgovore v drugi Švici: “Jaz fizično delam.” “Jaz kelnarim.” “Jaz sem na Zavodu.” Na kje? A nimaš ti tam ene črke pred imenom? Mag. something. A ni, da na Zavodu sam “mi” pristanemo? Na veselici kislih ksihtov. Ker tok morbidnih fac na kupu, kokr jih vidiš na Zavodu, jih ne vidiš nikjer drugje. Aja, iste jobe delate, k jih jaz dobim z osnovno šolo. Jeba vseh jeb. Kaj, a se ne pišete prov? Niste ta pravim nastavli riti?

Najbolj žalostna stvar po E.T.-ju

In ker si boljši človek od njih, jih nimaš kr naenkrat za luzerje. Sam zasmilijo se ti. Zasmilijo se ti, ker so bli pridni, ker so sedeli, se učili, sledili pravilom življenja in pristali na fucking Zavodu. Ta naša Slovenija je total fucked up kokoš. Pojebana z vseh strani, a očitno neplodna. Najbolj žalostna stvar po E.T.-ju Vse na glavo postavljeno.

Jaz pametujem na pogovornih večerih kaj, kako, zakaj, uni s črkicami pred imenom pa na Zavodu tete fehtarijo, nej se jih usmilijo. In tud če se jih, bojo jebal ježa za minimalca. Dobili bojo beden job zato, da bojo na koncu životarili. Če je to life, pol pa kill me iz prve.

Moja mama že ve

Sam to se jaz lahk tko preseravam, k še rož nimam v fletu. In v našem Mercatorju sta dve modelke, k mi nikakor ne delujeta za v Mercator. In seveda jaz takoj: “Ma kako sta pa vidve pristale kle? Mata trgovske šole al kaj? In obedve odgovorita: “Ne, faks.” No, lepa. Narobe Slovenija. Se bojim, da bosta imeli otroke na grbi do 40. leta. Vprašta mojo mamo, kako je to.

In vsakič ko sem prišla na Zavod, sem namesto zaposlitvenega dnevnika vlekla ven svoje intervjuje k debil in jih kazala bejbi. Jaz tko iščem službo. Jaz hočem pisat, če že morm kej delat. Pa magari forever zastonj. In vsakič mi je rekla: ”Vi ste en poseben primer.” Poseben kreten, ampak pustmo malenkosti. Sej ni glupa, da me bo pošiljala v fabrko delat. Ker se niti pod razno ne bom nikoli v tako usodo vdala. Pač ne bom mela rož. In ko sem bila enkrat pri socialni delavki, je rekla za mano, ko sem odhajala: ”In kje lahko dobim vašo knjigo?” V knjižnici. Narobe Slovenija, jebeš mi mater.