Majhna država, velik slon
Sprva se je zdelo, da se politike ne znamo lotevati enako uspešno kot v uveljavljenih demokracijah zato, ker smo še mlada država.
Edina šola nekdanjih politikov je bil Beograd. Od tam so gospodje — in nekaj dam, ki pa nikoli niso bile politične prvoligašice — tako ali tako prinesli bore malo znanja, še manj pa so ga prenesli na naslednike. Tu in tam kakšno idejo, kaj bi bilo dobro speljati.
Niso pa se naučili političnih spretnosti in sposobnosti za uresničevanje političnih ciljev na gentlemenski način. Gladko, gosposko — da se ljudje tega še zavedali ne bi, pa bi jih že doletelo.
Niti v Bruslju se nič ne naučimo
Zadnja dva primera, arbitraža in neprodaja Telekoma Slovenije, pa sta dokaz, da se političnih veščin ne učimo niti s pomočjo Bruslja. Naš politični stroj bi lahko bil po 24 letih že dodobra podmazan. Še posebej zadnjih 11 let, od vstopa v EU, bi sistem moral teči gladko — pa se nam zatika na številnih področjih.
Pa saj ni čudno. Naša politična scena je zelo raskav, trd šmirgel papir. Vse se zatika in pušča globoke raze.
Arbitražni fiasko
Arbitražni fiasko je tipični primer neprofesionalizma in popolne neodgovornosti do svojega dela. Čvekati in prenašati informacije, četudi si kot arbiter pogodbeno zavezan k molčečnosti in spoštovanju pravil, je tipična slika slovenske majhnosti. S čvekom pomagati egu, da raste, postaja pomemben, vpliven, mogočen, čislan, zaželen — to je terapija naše majhnosti.
In potem še zgodba z nadomestnim arbitrom Abrahamom. Nedodelana, nedorečena, šlampasta, slabo izpogajana in v posmeh mednarodni in domači javnosti. Proces, ki bi nam lahko prinesel nekaj tistega morja in zemlje, ki smo si ju obetali, smo uspešno spravili v popolno negotovost.
Kako se lahko zaključi postopek, iz katerega ena od strank izstopi in ga tudi formalno ne priznava več za poštenega in verodostojnega, ta hip verjetno ne vedo niti tisti, ki so formalno še vedno vpeti v arbitražno presojo.
Pa še Telekom Slovenije
Neprodajo Telekoma Slovenije resnično in iskreno obžalujem. Vse je šlo v nič. Dve leti od uvrstitve TS na listo podjetij za prodajo, skoraj leto in pol aktivnega prodajnega procesa, vse te vmesne politične igrice z ustavitvijo postopka, delovne ure in ure zaposlenih v Telekomu, vložene v pripravo gradiv za prodajo, sestanki, priprave odgovorov na vprašanja interesentov, negotovosti med zaposlenimi, nujni poslovni fokus, ki ga podjetje mora imeti. Na trg, na kupce, v razvoj. Vse to se je ta teden razblinilo kot počen milni mehurček.
O že tako ali tako občutljivem procesu, v katerem vsaka sapica pusti posledice in vsaka izrečena beseda zbode, smo v Sloveniji komunicirali vsevprek. Vsi politiki so hoteli izraziti svoja stališča do prodaje Telekoma, zgraditi zavezništvo s svojo volilno bazo, predvsem pa zaščititi svoje, ne naše interese.
To so bile nedosledne stranke, ki so v prejšnji koaliciji sicer glasovale za uvrstitev TS na seznam za prodajo, zdaj pa so nenadoma proti. In te stranke za nameček niso samo del aktualne politične zgodbe, so celo sestavni del njenega temelja — koalicije.
In to še ni vse. Slovenija ima predsednika vlade, ki je bil v predvolilnih obljubah vsaj zadržan, če že ne odločno proti prodaji Telekoma, potem pa je postal njen goreč zagovornik.
Kaj bi nas moralo skrbeti
Neglede na to, kaj je ključni razlog Cinvenovega odhoda iz te zgodbe — denar, špekuliranje, negotova poslovna prihodnost TS, regulacija —, najbolj bi nas moralo skrbeti njihovo pojasnilo o nestabilnem, neprijaznem, nedoslednem političnem okolju.
To je tudi ključno sporočilo morebitnim vlagateljem, ki jih sploh še zanima Slovenija. Odvračamo jih ne samo s politiko, temveč tudi z administriranjem, dolgimi procesi pridobivanja prostorskih in gradbenih dokumentacij, lokalnimi nasprotovanji, oviranjem.
Turki so recimo v Šibeniku v dobrem letu dni odprli hotel s petimi zvezdicami, vreden 25 milijonov evrov. Odprli so sto novih delovnih mest (za domačine in le za enega Turka). Hotel štipendira 25 študentov turistične fakultete. Investitor izjavlja, da je Hrvaška njihov najpomembnejši naložbeni turistični trg. Čas za pridobivanje dovoljenj so merili v dnevnih, ne v letih.
Naš šmirgel papir je naša velika bremza.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 7. julija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.
