Erjavec in dostop do odprtega regresa

Zadnja izjava Karla Erjavca za Pop TV o tem, kaj točno pomeni odstop arbitra Abrahama za Slovenijo — kar je ob njegovem imenovanju označil za veliko zmago slovenske diplomacije —, nosi v sebi vse elemente tistega, za kar v naši zunanji politiki in obenem fenomenu Erjavec esencialno sploh gre:

“DeSUS je zadovoljen, da so vsi upokojenci s pokojnino do 750€ prejeli regres.”

Talci troedinega Erjavca

Nekaj, kar je videti v argumentacijskem oziru kot retorični trik menjave teme, v bistvu zrcali resnico slovenskih notranjepolitičnih razmer, zunanje politike in diplomacije ter agendo Karla Erjavca in njegove stranke obenem.

Žal se je vse troje nakopičilo v eni osebi. Slovenska vlada je že dolgo nazaj postala njegov talec, talec njegovih izsiljevanj s pokojninami in regresi, nato pa še njegove zunanje politike, ki je evidentno ni sposoben ali celo niti voljan voditi.

Slovenski upokojenci pa se bodo morali končno odločiti, ali jim je pomembnejše sklicevanje na regres ali recimo dostop do odprtega morja. Zdi se, da on že ve, kako se bodo odločili.

Spregledani Vukas

Zdaj, ko je videti, da izgubljamo najpomembnejše bitke v arbitražni zgodbi, je Erjavec še vedno na dopustu — skupaj z njim pa tudi slovenska zunanja politika.

Kot sem že smelo napovedal, neodločna in zmedena Cerarjeva vlada ni samo klonila v politični igri izmenjave javnih argumentov in pogrnila v zgodbi o prisluškovanju, ki bi jo preprosto morala poudarjeno plasirati že iz političnih motivov. Spregledala je tudi škandalozno ravnanje hrvaškega arbitra Vukasa, ki je ob odstopu grdo popljuval arbitražno sodišče, navedel informacije, s katerimi je diskreditiral njegovo delo, obenem pa razgalil verjetne razloge v politični taktiki Hrvaške. Tiste, ki evidentno potekajo v smeri premisleka “ne priznajem ja ovaj sud”, če indici govorijo, da se za nas ne bo izteklo po načrtih. Pacta non sunt servanda.

Zgodilo se je predvideno: ne samo vrhovi politike, tudi domači mediji praktično niso zaznali neznanskega pomena Vukasovega nepremišljenega koraka, da bi ga lahko obrnili sebi v prid, tako kot niso sposobni dojeti politike in diplomacije kot nečesa, kar mora temeljiti na izmenjavi argumentov kot iskanju najboljših zase in kritiki nasprotnih.

Povedano drugače, obupno ji manjka tovrstnih kompetenc. Vladi ni uspelo poslati niti protestne note glede prisluškovanja sosednje države. Ena sama parada neodločnosti in polomija na celi črti.

Prava tema: regres

Kako potemtakem razumeti Erjavčevo menjavo teme, redukcijo na “pravo temo” — na tisto namreč, ki ga ves čas okupira, mu omogoča ohraniti pozicijo jezička na tehtnici, dežurnega izsiljevalca v vladi in obvladovanje pomembnega ministrskega resorja?

Gre za dobrikanje volilni bazi upokojenk in upokojencev, katerih radovednost na koncu pritegne le številka na pokojninskem izplačilnem listku.

Če upoštevamo to dejstvo, izjava o regresu ni samo rdeči slanik, izogibanje vprašanju medijev. Ne. Interpretativno jo moramo vzeti dobesedno, kot nesramno in zelo direktno govorjenje resnice, kot prostodušni avtomatizem besede brez olepšav. Ker si Erjavec to lahko privošči.

“Vi pa res nič ne razumete.”

Prevod bi se zato glasil takole:

“Gospa novinarka, vi pa res nič ne razumete. Jaz sem zunanji minister zgolj po naključju. Mene zanimajo volilne kvote, ki jih bom dosegel pri upokojencih, ker mi omogočajo fantastično politično življenje z dopusti vred. Upokojenci so dobili regres. To jih edino zanima, mene pa tudi. A štekate? Kaj mi težite z nekim Abrahamom in arbitražo?”

Erjavec se v nekem temeljnem oziru argumentacijsko sploh ne spreneveda. Ni se mu treba sprenevedati. Počuti se dovolj močnega, da lahko kot vzajemni izsiljevalec nonšalantno funkcionira ne kot zunanji minister, temveč kot nekdo, ki brez sramu naravnost razkrije, v čem je raison d’être njegovega več kot učinkovitega političnega življenja.

Medij je sporočilo, sporočilo je zloraba

Kar prenaša medijem, ni sporočilo, temveč njihova zloraba. Novinarki Pop TV je enostavno naložil drugačen, enostavnejši mesidž za javnost: “Sporočite mojim volivcem: regres je. Jaz sem kul, volite zame še naprej.”

Bodo odurno držo ultimativnega preračunljivca, ki mu ni težko instrumentalizirati novinarjev, mediji znali kaznovati? Delo se je odločilo za drznejšo zahtevo, kot smo je sicer pri njem navajeni — ampak ne zaradi zgoraj citirane izjave.

Resnici na ljubo pa v tej zgodbi ni edini grešnik zunanji minister. Da se mu bo tako ali drugače uspelo izvleči iz zagate s svojo izsiljevalsko agendo, ne dvomi skoraj nihče. Dokler imajo Slovenci dostop do odprtega regresa, drugega niti ne potrebujejo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 6. avgusta, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.