Fokuspokusova vikend bralna značka (9.8.)
L’Étranger: Literatura absurda, ne rasizma — Spiked.
Leta 1942 je Albert Camus objavil roman, ki je postal veliko eksistencialistično delo 20. stoletja. Tujec govori o življenju brezciljnega, apatičnega mladeniča, Meursaulta, v kolonialni francoski Alžiriji. Znamenit je po dveh odlomkih. Prvi je začetek: “Danes je umrla mama. Ali včeraj, ne vem.” Drugi pa je nekje na sredini, ko od sonca in peska zaslepljeni in razdraženi Meursault ustreli neimenovanega neznanca. Ta scena je bila navdih za skladbo skupine The Cure, nadsočutnežev s konca 20. stoletja, s provokativnim naslovom Killing an Arab. Toda zakaj ta Arabec nima imena? Zakaj se ta knjiga predaja imperializmu in rasizmu? To je implicitna obtožba nagrajene knjige, ki je izšla v angleščini prejšnji mesec. The Meursault Investigation alžirskega pisatelja Kamela Daouda obnavlja zgodbo iz perspektive brata ubitega Arabca.
Nevzdržnost faitheizma — Steven Pinker, Current Biology.
Med 2005 in 2007 je kvartet bestselerjev Sama Harrisa, Richarda Dawkinsa, Dan Dennetta in Christopherja Hitchensa lansiral novi ateizem. Te štiri jezdece novega ateizma, kot so jih začeli klicati, so spodbudili uspehi znanosti pri razlaganju sveta (vključno s človekovo duhovnostjo), raziskave izvirov verovanja in grozeči vplivi religij v mednarodnih zadevah (še posebej po 11. septembru) in jih pripeljali do zaključkov, da Boga ni in da so mnogi aspekti organizirane vere škodljivi. Toda čeprav je v naslednjem desetletju veliko ljudi izgubilo iluzije o religiji, večina Američanov še vedno verjame v Boga. Še več, celo intelektualci in tudi znanstveniki ne bi kar tako odpisali religije. Res je seveda, da le redki izobraženi ljudje verjamejo v dobesedno svetopisemsko resnico ali v Boga, ki se ne zmeni za zakone fizike. A neglede na to, ali to izvira iz zvestobe družini ali plemenu, iz strahu pred odvračanjem političnih blagajnikov in fundacij, ali iz nepripravljenosti, da bi priznali, da imajo zateženi znanstveniki prav glede temeljnih vprašanj eksistence, mnogi intelektualci javno povejo, da so novi ateisti šli predaleč in da so ključne sestavine religij vredne ohranitve. Verovanju naklonjeni kritiki se strinjajo, da novi ateisti v svoji militantnosti pretiravajo in da so enako ekstremni kot sami fundamentalisti, ki jih kritizirajo.
Odgovor, prijatelj moj, na nebotičnike v vetru — The New York Times.
Glede na pomanjkanje zemljišč in na povpraševanje multimilijonarjev, ki so pripravljeni plačati rekordne cene za helikopterski pogled na Centralni park in še čez, developerji na Manhattnu gradijo vedno višje in vedno ožje stanovanjske nebotičnike na vedno manjših parcelah. Zgradbe na Zahodni 57. ulici ali okrog nje dosegajo višine čez tisoč čevljev [304,8 metrov]. Ena od posledic proporcov fižolovke pa je seveda: višje in ožje ko so hiše, bolj na vrhu nihajo. Na običajno vetroven dan lahko tisoč čevljev visok stolp niha za nekaj palcev, trdijo Rowan Williams Davies and Irwin, svetovalna inženirska firma. Enkrat na leto, ki zapiha veter s hitrostjo 90 km/h, stolp zaniha za približno pol čevlja. Vsakih 50 let pa lahko 160-km veter premakne stolp tudi za dva čevlja. Čeprav to ni varnostno tveganje in je pogosto nezaznavno, lahko pri nekaterih ljudeh povzroči omotico. Zato načrtovalci v vrhove nebotičnikov vgrajujejo orjaške protiuteži, tako imenovane blažilne sisteme, ki nevtralizirajo premikanje zgradbe.
Ali je zaskrbljenost modernističen izum? — The New Republic.
YOLO je protiutež FOMO. Oba pa sta vodilna principa našega časa, časa po smrti Boga. Omamljeni smo od ideje, da smo svobodni in racionalni indivuduumi in da je usoda v naših rokah. Bog se je s svojim ogrinjalom enkrat med industrijsko revolucijo zataknil v statve in zdaj leži raztrgan med zobatimi koleščki in prestavami. Samo enkrat živimo, ker ne verjamemo v nebesa, zato moramo poskrbeti, da ne bomo čwsa zamudili. YOLO in FOMO sta naš Kastor in Poluks. Toda nič od tega ne drži. Radi imamo zgodovinske razlage nerazložljivih občutkov, in to prej omenjeno je lep primer zgodbe, ki definira čustvo v skladu z njegovim položajem v kulturi. Ta zgodba, kot razlaga Francis O’Gorman, sugerira, da je zaskrbljenost zelo moderen, zelo naš občutek, ker morajo ljudje v prevladujoče sekularnih družbah prevzemati polno odgovornost za svoje odločitve. Tako kot so junakinje Jane Austen omedlevale zaradi pretesnih steznikov ali kot so se francoski nižji sloji v 18. stoletju jezili zaradi slabega vremena, tako smo tudi mi samo zaskrbljeni, ker smo preveč svobodni.
