Fokuspokusova vikend bralna značka (8.8.)
Brez skrbi, Donald Trump ne bi zmagal. Bomo ga pa pogrešali, ko ga ne bo več. — The Guardian.
Gre za kontroverzno figuro. Njegov nenadni vzpon priljubljenosti je pri sprva skeptičnih medijih, ki ga zdaj pokrivajo precej bolj kot njegove konkurente, povzročil veliko praskanja po glavi in zvijanja rok. V očeh svojih privržencev je outsider, ki se ni omadeževal s politično korupcijo in ki pove tako, kot je. Govorim seveda o Donaldu Trumpu, ameriškemu odgovoru na Jeremyja Corbyna. Da “pove tako, kot je”, v jeziku volilcev tako ali tako vedno pomeni, da “reče to, kar hočem slišati” — in to drži tako za Trumpove kot Corbynove fane. Lahko prosim govorimo o Trumpu? Kar naprej? Poglejte, v Britaniji si ljudje razbijajo glave z vprašanjem, ali je bradat levičar dovolj bradat za Laburiste. Ampak Britanci, poglejte na zahod! Ali nič ne pogrešate zabave? Jon Stewart je nedavno pripomnil, da so Republikanci verjetno navdušeni nad Trumpom, ker v primerjavi z njim izgledajo normalni. Mogoče je bližajoči se odhod z Daily Showa otopil Stewartovo politično ostrino. V resnici je Trump namreč na svoje konkurente vplival tako, da se poskušajo obnašati še bolj neumno kot on.
Cameronov calaiski plan ne bo deloval, ker se bodo migranti vedno selili — Prospect.
Leta 2011 sem v Španiji srečal fanta po imenu Abdoulaye Bah. Pokazal mi je kratek video na svojem mobilnem telefonu. Bil je grozljiv. Devetnajstletnik ga je posnel na migrantskem potovanju iz domače Gvineje čez Saharo skozi Mali, Alžirijo in Maroko. Potovanje se je končalo v majhnem gumenjaku s še tremi migranti, ko jih je nosilo proti španski enklavi Ceuta med Sredozemljem in Atlantikom. V čolnu ga je bilo strah, toda najbolj se je bal, da bi umrl v puščavi. Zato je shranil posnetek trupel, ki so rapadala v Sahari. Od sonca zogleneli udi, prazne očesne jamice. Ne znam tega opisati z besedami,” je razlagal Abdoulaye. “Srečuješ ljudi in vsi te hočejo ubiti. Če nimaš denarja, ti ne verjamejo. Lahko te pustijo v puščavi. Vse, kar vidiš, je puščava. 4.000 kilometrov.” In kakšna je povezava med razpadajočimi trupli in dogodki v Calaisu? V Sahari je lahko prečkati meje, problem so razbojniki, tihotapci, džihadisti, mejne straže. To je prostor skrivnosti in terorja. Če je ljudem uspelo prečkati Saharo, zakaj se ne bi v Maroku ali Libiji vkrcali še v čoln? In če jim uspe prečkati Sredozemlje, zakaj ne bi šli še naprej?
Cecil in zakon igrišča — The New Yorker.
Zdaj smo že vsi slišali za leva Cecila in njegov neslavni konec. Bil je slaven lev, kolikor je lev pač lahko slaven: opremljen s sledilno ovratnico je bil del opazovalnega eksperimenta, ki so ga britanski znanstveniki izvajali v Zimbabveju, ker so hoteli vedeti, kje se giblje in kaj dela. Ljudje so ga poznali po imenu, poznali so njegove navade, na koncu pa so bili obveščeni tudi o njegovem koncu. Šok ob njegovi kruti smrti — zobozdravnik na počitnicah ga je ustrelil in obglavil — se je tako razširil, da je v nekaterih krogih postal predmet posmeha. “Zamaskiral sem se v leva,” je tvitnil komik Davon Magwood, s fotografijo: “Če me policija ustreli, me bodo beli ljudje maščevali.” Besedo “sentimentalnost” pogosto narobe uporabljamo za tisto, kar nam zgolj seže do srca, vendar se zdi, da je izbruh čustev ob Cecilovi smrti res bil sentimentalen: kot čustvo, napačno fokusirano na mrtvo žival, in to v pomanjkanju sočutja do bližnjih, ki trpijo in potrebujejo tolažbo. Smrt nepravično ubitega leva nas bolj prizadene kot Zimbabvejci, ki po nepotrebnem trpijo. Domnevamo lahko, da okrog nas veliko Američanov in Zimbabvejcev, ki bi morali biti deležni našega sočutja, vendar jih včasih izpodrine žalovanje za eno samo mrtvo živaljo. Za levi žalujemo zato, se glasi cinični argument, ker od nas ničesar ne zahtevajo in jih je lahko imeti rad. Če se ne pritožujejo, v svoji sentimentalnoti domnevamo, da so nam za to hvaležni.
Kako zagovarjati načrtovana rojstva — The New York Times.
Zakaj se gibanje za življenje tako pogosto znajde v defenzivnem krču? Ob opravičilu predsednice Planned Parenthooda Cecile Richards na YouTubu prejšnji mesec zaradi “pomanjkanja sočutja” dveh zdravnikov na domnevnih poslovnih kosilih, ki so ju skrivaj posneli pripadniki protiabortusnega Centra za napredek medicine, me je kar zmrazilo. Ne zato, ker ne bi bila retorično spretna, temveč zato, ker je veliko povedala o manevrskem prostoru, ki je še preostal ponudnikom splava. Ali se navsezadnje že kdaj slišali, da bi se kak krizni center za nosečnice opravičil, ker se predstavlja kot klinika za splave? Kaj pa ženske iz Teksasa, ki so izgubile pravico do ginekološke oskrbe, ko je država odvzela sredstva Planned Parenthood, ni pa ustrezno nadomestila njihovih storitev, kot je sicer obljubila? Se je kdo opravičil za to?
