Ne manjka veliko, pa sem gotova

Uf, rešena. Na bankomatu je dovolj za čike in zajtrk. Okej, tega keša ne morem dvignit, ker bankovci za evro ne obstajajo, bo pa dovolj. Če bi imeli bankovce za evro, bi bilo bolje. Ne bi mi bilo treba vrteti števca v glavi. Dvignila bi nekaj teh papirnatih evrov in bi izgledala kul. Ne pa tako, ko kot nek luzer stojim pred bankomatom, ki ne daje listkov s stanjem, ker je papir pošel.

Enkrat me je že nekdo nadrl, da zakaj vse te kartice tlačim v bankomat in ljudem kradem čas, potem pa še nič ne dvignem. Odgovorila sem, da ta bankomat nima te vsote in da je na vseh karticah preveč keša, da bi ga lahko dvignila. Bila sem prijazna in všeč mi je bil človekov osupli obraz. Hitro sem šla naprej, da ne bi pogruntal, da sem zinila čisto neumnost.

Se izide?

Od trgovine do bankomata je nekaj deset metrov. In jih preštejem. Ne razdalje, ampak v mislih štejem, ali bo dovolj, ali se centi izidejo. Ma, še evro in pol viška. Super. Vse to mi blodi po razbeljeni glavi med bankomatom in trgovino. Izšlo se bo, jupi.

“Gospa, a mate kej dnarja?” me sprašuje dolg, suh moški. Po moji hitri oceni je postaran fant. Zapit fant. Večkrat ga vidim pred trgovino. Včasih je sam, včasih mu delajo družbo gospodje. Gospe redko, če sploh.

Nekajkrat sem šla mimo in ga preslišala. Komaj bom nabrala zase, zakaj mi še ta teži? Manj ko imam denarja, prej ga opazim in bolj mi gre na živce. Ne teži, ne jamra, preprosto vpraša. Ne kot tisti berači na tržnici. Neka šepajoča gospa skoraj joče, drugi moški nas kar naprej krega. Dere se na vse, zmerja in v rokah drži pomečkano revijo. Če mu daš denar, ti je ne dá in pizdi, da je premalo. Karkoli narediš ali rečeš, je narobe.

Zajebal je svoj lajf

Končno se ustavim in ga vprašam, dolgega in suhega, kako je. Razloži mi, da je pač sam zajebal svoj lajf. Imel je delo, družino, nekaj denarja. Nikoli veliko. Zapil se je do konca in vse izgubil. Morda je res, morda ni. Morda je to zgodba za tiste, ki ga sploh kaj vprašamo.

“Alkoholik sem, ne mi dajat lekcij,” mi reče. Ne bom. Samo zanimalo me je, kako je. In kaj bi rad: hrano, pijačo, čike? Danes bi vino. Grem v trgovino in kupim svoje stvari in zanj še vino. Dam mu nekaj svojih čikov in grem.

180€ penzije

Na obisk pride prijateljica, trenutno je v službi do konca poletja. Prinese zajtrk in pove, da je pred njo hodila stara ženica, zgrbljena je šla čisto počasi. Niti ni hodila, premikala se je milimeter po milimeter. Prijateljico je vprašala, ali ima kaj denarja. V izborni, lepi slovenščini jo je vprašala in povedala, da je stara 77 let, da se je pravkar vrnila z Golnika, pokojnine ima 180 evrov.

“Lačna sem, ampak ne znam krasti.” Prijateljco gane, dá ji nekaj evrov.

Sediva, jeva burek in rogljičke, kadiva in pijeva kavo in se pogovarjava. Ne, nisva črno-beli, kako zajeban je ta svet, da gre v maloro. Okej, sprašujeva se, ali prej teh revežev ni bilo ali jih nisva opazili. Zdi se nama, da jih je nekoč v rodni državi bilo manj. Da je imel vsak svoj prostor pod soncem. Morda se motiva. Prijateljici je žal, da ni ženičke povabila na pijačo in se z njo pogovorila. Jo poslušala. Naslednjič jo bo zagotovo.

Revščina

To sta samo vidna primera revščine. Beremo o revščini med zaposlenimi. S Karitasa, Rdečega križa poročajo mediji občasno. Intervjuvajo zaposlene, ki po službi pridejo po hrano in obleke. Rdeči križ poleti pelje revne otroke na morje. Akcija Botrstvo se upam bohoti. (Kakšen oksimoron!) Anita Ogulin z ZPMS Moste-Polje mi je že pred časom povedala, da so njihovi nekdanji botri zdaj v programu za pomoč. Botri so ljudje, ki imajo morda malo več od tistih, ki nimajo nič. Bogatih je malo. Menda je več tistih, ki so bili nekoč del srednjega razreda.

Cenzus

Moj stik z revščino so ljudje, kot sem ju opisala uvodoma. Občasno sem revna, ker presegam od države določen cenzus revščine za nekaj deset evrov. V program odpisa dolga ne spadam, se mi zdi, ker ne prejemam socialne pomoči in nimam veteranskega dodatka. Včasih mi gre okej, normalno, redko res dobro.

Govorim o denarju, da ne bo pomote.

Oblek in stvari na domačem vrtu si ne izmenjavamo zato, ker smo revni. Četudi občasno in vse bolj res smo. Ne. Gre za žur. Gre za to, da ne mečemo stran stvari, ki lahko nekomu drugemu pridejo prav. Kar ostane, odnesemo na Center ponovne uporabe in Kraljem ulice. Ko pobarvam stare obleke, se zdijo kot nove. Ko se ob trku z limitom pokličemo, kaj ima kdo v hladilniku in potem iz vsega skombiniramo kosilo, je to druženje.

Lahko se mi zgodi ulica

Na tistega dolgega in suhega mladeniča sem jezna tudi zato, ker vem, da razlika med nama morda ni tako zelo velika, kot se zdi. Alkoholičarka ne bom, ker ima moje telo jasno mejo. Prijateljev in podpornikov imam ravno prav.

Pa vendar. Ko se zgodi trk z državo, Fursom, sodiščem in še čim ali kom, se mi lahko zgodi ulica. Ne manjka veliko, pa sem gotova. Vedno na meji. Lahko pa še naprej živim kvalitetno, polno življenje. Neglede na denar. Izmenjujem stvari, prispevam za skupno kosilo, delam, berem, se družim, ne škodim drugim. Občasno revna, nikoli reva.