Forza Michael: Schumacherjev boj [odlomek iz knjige]

Na Fokuspokusu nadaljujejmo z odlomki iz knjig, ki so pravkar izšle ali so tik pred izidom. Tragična smučarska nesreča Michaela Schumacherja decembra 2013 je pretresla ves svet. Svoje ostre vožnje na dirkah formule 1 je preživel tako rekoč nepoškodovan, med družinskim izletom v švicarskih Alpah pa se je zelo hudo poškodoval. Novinarka specialistka za avtomoto šport Karin Sturm je že 30 let nepogrešljiv del formule 1 in Michaela Schumacherja pozna že od začetka njegove kariere. V knjigi Michael Schumacher, ki je v slovenskem prevodu izšla pri Mladinski knjigi, opisuje celotno življenje rekordnega svetovnega parka, dá besedo tudi njegovim številnim sopotnikom in Michaela Schumacherja pokaže še z njegove osebne plati.

Nedelja, 29. december 2013

Bil je dan kot vsak drug, pravzaprav celo posebno lep dan: nedelja, 29. decembra 2013, ki pa je za Michaela Schumacherja postal usoden. Bleščeče sonce je pozdravilo njega, sina Micka in nekaj prijateljev, ko so se v francoskih Alpah, v smučarskem središču Les Trois Vallées, odpravili na smučarsko stezo. Schumacher je tam, v kraju Meribel, že pred mnogimi leti kupil veliko počitniško hišo, v kateri je z družino in prijatelji rad bival zlasti v novoletnem času.

Ker je bil toliko let v središču pozornosti, mu je bilo zdaj všeč drugačno življenje: zasebno, umirjeno in sproš­čeno. Užival ga je obdan s prijatelji, ki jim je popolnoma zaupal. Razmere so bile idealne: ponoči je zapadlo nekaj snega, zdaj pa je sijalo sonce in termometer je kazal prijetno temperaturo okrog ničle…

Usodni padec se je zgodil malo po 11. uri dopoldne zunaj urejene steze, a ne na težkem terenu. Na območju Les Trois Valées so tudi takšni tereni in celo zelo zahtevni, kakršna je proga za olimpijski smuk iz leta 1992, toda Schumacher tam ni smučal; izbral si je raje zahodno pobočje masiva Saulire, na katerem je vsak dan uživala množica smučarjev.

Michael se smučanja ni naučil v otroštvu, kajti za takš­ne “ekstravagance” v njegovi družini ni bilo mož­nosti. Poleg tega na ravnini okrog Kerpna za smučarski šport tudi ni bilo pogojev. Toda kljub temu je bil dober smučar in v času, ko je vozil za Ferrari, se je na vsakolet­nem zimskem srečanju italijanskega moštva v Madonni di Campiglio vedno izkazal. Zanesljivo je stal na smučeh in s tamkajšnjo vsakoletno veleslalomsko progo ni imel nobenih težav.

Nesreča

To nedeljo, pet dni pred Schumijevim 45. rojstnim dnevom, je težavo predstavljal splet nesrečnih okoliščin: v Meribelu je bilo manj snega kot običajno in zato so bile skale na nepripravljenih smučiščih komaj prekrite s snež­no odejo. Druge, večje, pa so celo štrlele iz snega: kombinacija enih in drugih je bila za Schumacherja usodna.

Prve vesti o nezgodi niso bile dramatične. Reševalci, ki so Schumacherju na kraju nesreče nudili prvo pomoč, so povedali, da so ga našli pri zavesti. Napol sedel, napol stal je, bil je zelo vznemirjen in je deloval nekoliko zmedeno. Vodja smučišča v Meribelu je sporočil, da so sedemkratnega svetovnega prvaka v formuli 1 sicer odpeljali s helikopterjem, a da ima samo pretres možganov. Tudi Sebastian Vettel je svojemu nekdanjemu velikemu vzorniku, ki je med skupnim dirkanjem v formul 1 postal njegov vse večji prijatelj, po mobilniku poslal kratko sporočilo: “Slišim, da si padel. Upam, da ni nič hudega. Želim ti hitro okrevanje.”

Šele proti večeru so se razširile vesti, ki so razkrile, da je stanje izjemno resno. Ko so Schumacherja približno uro in pol po nezgodi s helikopterjem pripeljali v Univerzitetni klinični center v Grenoblu, je bil nezavesten. Zdravniki so ugotovili, da gre za zelo hudo možgansko poškodbo in da je nujna takojšnja operacija. Zaradi zvišanega tlaka v možganih, ki so ga povzročile obsežne krvavitve, je bilo njegovo življenje v veliki nevarnosti. Da bi tlak znižali, so morali zdravniki odpreti lobanjo in odstraniti velik subduralni hematom. Potem so Schumacherja spravili v umetno komo, mu znižali telesno temperaturo na 34 do 35 stopinj Celzija in mu tako upočasnili presnovo. Tako so omogočili, da se je kisik, ki je prihajal v možgane, bolje izkoristil.

Čez nekaj dni, ko se je njegovo stanje stabiliziralo, so opravili še drugo operacijo. Medtem so zdravniki v Grenoblu po pregledu podatkov, dobljenih z računalniško tomografijo, izrazili bojazen, da za bolnika ni veliko upanja, in da pričakujejo najhujše. Druga operacija je prinesla rahlo izboljšanje, toda zdravniki so priznali, da ne morejo odstraniti vseh krvnih strdkov, ker so nekateri na takih mestih v možganih, da do njih od zunaj ni mogoče priti. O napovedih ni mogel niti želel nihče govoriti. Michaelovi ženi Corinni in otrokoma, Gini-Mariji in Micku, ni preostalo drugega, kot čakati in upati…

Medijski spektakel pred bolnišnico

Medtem ko se je Schumacher v kliniki bojeval za živ­ljenje, so se pred bolnišnico dogajale stvari, ki so, kot se zdi, v današnjem medijskem svetu v takšnih primerih neizogibne. Osebna drama posameznika je postala medijski spektakel neverjetnih razsežnosti. 40 do 50 tele­vizijskih ekip z vsega sveta, vsega skupaj skoraj 200 novinarjev, je dan in noč dežuralo pred bolnišnico in na vse načine poskušalo priti do novic in informacij. Eden od varnostnikov je Schumacherjevi menedžerki in tiskovni predstavnici Sabini Kehm, ki so jo o tragediji obvestili med njenim dopustom in je takoj odpotovala v Grenoble, povedal, da se je neki novinar preoblekel v duhovnika in se tako poskušal pritihotapiti v kliniko. 

Sabino Kehm, ki je za Schumacherja delala od leta 1999, je zdaj čakala zahtevna naloga, kajti znašla se je med dvema svetovoma, kar je bil tudi zanjo težaven položaj. Na eni strani je bila javnost, ki je hlepela po novicah, na drugi pa družina svetovnega zvezdnika, ki mu je bilo vsa minula leta nadvse pomembno, da je zasebno življenje zavaroval pred javnostjo. To mu je v vseh uspešnih letih, ko je osvojil sedem naslovov svetovnega prvaka v formuli 1, v glavnem uspelo. Večkrat si je moral pomagati s precejšnjim pravnim pritiskom, z grožnjami s tožbo in opustitvenimi zahtevami, naprimer, ko je šlo za objavljanje fotografij njegovih otrok. Celo ko je sin Mick začel nastopati na uradnih dirkah gokarta, o tem ni bilo dovoljeno poročati, vse to pa je služilo varovanju družine in zasebnosti. Tudi zgodbe iz družinskega življenja na njegovem velikem posestvu ob Ženevskem jezeru so bile popoln tabu — celo za pomembne medije, ki so mu bili “prijateljsko” naklonjeni. Največ, kar je Schumacher storil, je bilo, da je v poznejšem obdobju svoje kariere izbranim novinarjem od časa do časa dovolil obiskati sosednji jahalni ranč soproge Corinne.

In zdaj, dobro leto po dokončnem umiku v zasebno življenje, je bil deležen tolikšne pozornosti javnosti kot nikoli poprej. Pa ne samo to, javnost je zanimalo tisto, kar je sploh najbolj zasebno: njegovo preživetje, njegovo zdravje. To se je zgodilo prav njemu, ki je imel od začetka kariere pred očmi “opozorilni primer” Borisa Beckerja in ki je večkrat poudaril, “da ne bo ravnal tako kot Becker in ne bo živel tako, da bo vsaka zasebna zadeva takoj postala javni dogodek”.

Krivda, odgovornost, tveganje

Takoj so se, seveda, pojavila vprašanja o krivdi in odgovornosti. Hitro so se razširila tudi ugibanja o vzroku nesreče. Schumacher naj bi smučal mnogo prehitro, so zatrjevali nekateri mediji. Tudi sicer resni britanski dnevnik Times je omenjal hitrost skoraj 100 kilometrov na uro in se skliceval na podatke iz “preiskovalnih krogov”. Jasno — takšna novica se je lepo skladala s klišejem, da so dirkači formule 1 zasvojeni s hitrostjo, da potrebujejo tveganje in z njim povezani adrenalin. In tokrat je Schumacher kot prijatelj tveganja pač enkrat šel predaleč in je moral zato plačati račun. Sila preprosto, zraven pa še zavito v pretkano zveneče komentarje.

Eno pa drži: vozniki formule 1, ne samo Schuma­cher, v osnovi tveganje in njegovo obvladovanje ocenjujejo nekoliko drugače kot mi, navadni ljudje, saj sicer v dirkaškem športu ne bi mogli uspeti. In takšen odnos je, seveda, mogoče opaziti tudi zunaj dirkalne steze: ko se je Michael Schumacher prvič umaknil iz aktivnega tekmovanja, je navdušeno in do skrajnih meja brzel z motocikli, skakal s padalom, letal z zmaji in se potap­ljal. Kolumbijski dirkač Juan Pablo Montoya si je pred leti med divjim motokrosom poškodoval ramo, Bruno Senna pa z nasmehom razlaga, kako je kot mladenič z nekaj prijatelji iz helikopterja skočil v morje z višine 25 metrov. Dobro se spominja tudi, kako je njegov stric Ayrton v začetku devetdesetih let z reaktivnim čolnom tekmoval s prijatelji in pri tem zapeljal tudi pod nizek pomol za plovila.

Schumacher je smučal “primerno”

Toda kljub temu je teorija o pretiranem tveganju v našem primeru napačna: že pogled na mesto Schu­mac­herjeve nesreče, na razmeroma raven prehod z globokim snegom med modro (lahko) in rdečo (srednje zahtevno) progo pojasni vse: velika hitrost na tem delu terena tako rekoč ni mogoča. In ko so preiskovalci francoskega državnega tožilstva 8. januarja leta 2014 na tiskovni konferenci predstavili prve rezultate preiskave, so poudarili: Schumacher je sicer smučal zunaj označene proge, toda njegova hitrost je bila nedvomno primerna. To so dokazali tudi posnetki kamere na čeladi, s katero je tisti dan po naključju smučal in ki je zabeležila tudi zad­nji dve minuti pred padcem. Schumacherjeva družina je kamero izročila preiskovalcem, ki so “poudarili, da je družina z njimi sodelovala zelo zavzeto”.

Posnetek precej natančno prikazuje potek nezgode: Schumacher je smučal nekaj metrov zunaj označene proge. Ko je skušal zaviti, se je zataknil ob skalo, ki jo je prekrival sneg; dvignilo ga je in z glavo naprej je padel na skalo približno tri in pol metra niže.

Ta podrobnost pa nam tudi prepričljivo odgovori na pogosto zastav­ljeno vprašanje, kako je mogoče, da se je pri padcu med vožnjo z razmeroma majhno hitrostjo varnostna čelada razklala na dva dela. Strokovnjak in pravni pooblaščenec Nemške smučarske zveze, Gerhard Dambreck, pravi: “Višina padca je bila v danih razmerah zelo velika in sprostile so se ekstremne sile. In če skala tam, kamor je udarila čelada, po nesrečnem naključju morda ni bila gladka, ampak je imela kak rob ali konico, potem je čelada vsekakor lahko razpadla, ne da bi morali za to krivdo naprtiti izdelovalcu.”

“Ni dokazov” o (tuji) krivdi

Francoski državni tožilec Patrick Quincy je pojasnil, da za zdaj ni nobenih dokazov o kakršnikoli tuji krivdi, in poudaril, da preiskava ustreza normalnemu postopku, ki je v veljavi za tako težke nesreče. V vsaki zimski sezoni Francozi preiščejo “približno 50 podobnih primerov” z “enako strogostjo in pozornostjo”. Oznake prog so ustrezale vsem državnim in mednarodnim predpisom in upravljalcem žičnic in smučišč ni mogoče očitati ničesar.

To je zelo pomembno, kajti francoski odvetniki, specializirani za odškodninske tožbe, so s tem v zvezi že poskušali z očitki, pač v upanju, da bodo v roke dobili dobičkonosen postopek. Kljub vsemu bodo strokovnjaki nadaljevali s preiskavo, ovrednotili bodo še več podrobnosti in še natančneje pregledali Schumacherjevo smučarsko opremo, da bi tako izključili vse morebitne napake.

Vendar Dambreck ne računa resno na kakšna nova odkritja, morebitne tožbe ali postopke: “Kaže, da gre za eno tistih obžalovanja vrednih nezgod, ki se vedno znova dogajajo in zaradi njih nikomur ni mogoče ničesar očitati.” Tudi dejstva, da je Schumacher zapustil označeno smučišče, mnogi, ki so si podrobneje ogledali kraj nesreče, ne ocenjujejo preveč kritično. Večina smučarjev zaupno pravi: “Kaj takega na takšnem terenu kdaj pa kdaj naredim tudi jaz, to je vendar popolnoma normalno in vsi smo prepričani, da ni to nič hudega.” Državno tožilstvo je potem sredi februarja preiskavo končalo.

Je šlo za smolo, splet nesrečnih okoliščin, morda celo za usodo? Michael Schumacher je po nezgodi v Silverstonu, ko si je zlomil nogo, na vprašanje o strahu, tveganju in previdnosti v dirkalniku in zunaj njega odgovoril: “Saj se vendar ne morem odpovedati stvarem, ki jih rad počnem, samo zato ker se mi pri tem lahko kaj zgodi. Če bo nekega dne do tega prišlo, potem je to usoda.”

Usoda

Posebno grenko je, seveda, da do tega ni prišlo tam, kjer je treba s tem računati, v avtomobilu formule 1, morda še na motociklu, ampak med bolj ali manj nedolžnim počitniškim udejstvovanjem. Ljudje iz sveta formule 1 so bili zaradi nesreče zelo prizadeti. Številni vozniki in člani dirkaških ekip so po Twiterju in Facebooku poslali želje, da bi ozdravel, na prvih testnih vožnjah leta 2014 v španskem Jerezu so Mercedesovi avtomobili nastopili z nalepko “Keep Fighting Michael” [Bori se, Michael], ekipa Ferrarija pa je iz boksa z veliko tablo poslala pozdrav, “Forza Michael” [Dajmo, Michael!]. Že prej so pri Ferrariju, za katerega je Michael privozil skupno pet naslovov svetovnega prvaka, na domači spletni strani odprli posebno stran s sporočili za njihovega nekdanjega voznika, ki so jih pošiljali njegovi sodelavci in prijatelji. Na koncu jih je bilo 72, toliko, kolikor je bilo Michaelovih zmag za Ferrari. Sebastian Vettel je zamišljeno dejal: “Kaj takega človeka zelo prizadene. Moliš in upaš pač, da se bo zgodil čudež in se bo Michael prebudil ali vrnil takšen, kot je bil nekoč.”

Podpora v najtežjem boju

Tudi navijači so Schumacherjev najtežji boj sprem­ljali zelo čustveno: 3. januarja, na njegov 45. rojstni dan, se je klinika v Grenoblu spremenila v romarski kraj dirkačevih privržencev, predvsem italijanskih, a tudi nemških. Pri FC Köln, od nekdaj Schumacherjevem najljubšem nogometnem klubu, so sredi januarja pred pripravljalno tekmo s klubom Schalke 04 razvili velikanski prapor s sporočilom njegovim zvestim privržencem. “Najboljše želje za ozdravitev! Zmogel boš, Michael,” je pisalo na njem. Predsednik kölnskega kluba Werner Spinner je dejal: “Za nas je bilo pomembno, da smo našli način, kako naj ne samo naš klub, ampak vsi nogometni in avtomobilistični navijači naše regije Schumacherjevi družini še enkrat pokažejo, kako zelo jih je prizadela Michaelova nesreča.”

Mnogi so se obračali tudi na Michaela Viehmanna, predsednika kluba Schumacherjevih navijačev v Kerpnu. “Pisma in klici se kar ne nehajo. Dobivamo tudi pisma otrok, ki so naslikali Michaelove podobe ali pa ustvarili slike, namenjene njemu.” Viehmann nadaljuje: “Pravkar se je v naš klub včlanila cela družina. Hčerka je imela s seboj fotografijo, na kateri je bila ona sama kot dveletni otrok, oblečena v popolno Schumacherjevo tekmovalno opravo, sedela pa je v otroškem avtomobilčku, podobnem Ferrariju. Kratko malo prihaja do ganljivih trenutkov in ljudje po vsem svetu sočustvujejo z Michaelom.” V klubu zbirajo vsa pisma in dopise. “V Kerpnu smo postavili “ograjo upanja”, na kateri je zdaj že vse polno čepic in želja, da bi ozdravel. Vse bomo pozneje spravili v naš arhiv.” Prispelih dopisov je ogromno: “Pri 800.000 pismih smo prenehali šteti, to pa se je zgodilo že po dveh, treh dneh.”

Tudi v belgijskem kraju Spa je bila prizadetost velika. Tu je Schumacher leta 1991 debitiral v formuli 1, leta 1992 osvojil svojo prvo dirko za veliko nagrado, si leta 2004 zagotovil sedmi naslov svetovnega prvaka in leta 2012 odpeljal svojo tristoto dirko formule 1, tako da so ga tam razglasili za častnega meščana. V tem mestu, ki je s Schumacherjem tako tesno povezano, so 26. januarja Schumacherjevi navijači na dirkaški stezi Spa-Francorchamps organizirali zborovanje v znak privrženosti ponesrečenemu šampionu. Udeleženci so prehodili en krog po sedem kilometrov dolgi tekmovalni stezi. Organizatorka Heidi Hendrickx je s tem pohodom želela Michaelu poslati “pozitivno energijo”, da bo “lahko dosegel najpomembnejšo zmago svoje kariere”. Več sto navijačev z zastavami Ferrarija ali s kartonastimi figurami Michaela v naravni velikosti se je napotilo po posebej za to priložnost zaprti 7004 metre dolgi tekmovalni stezi, ki je bila Schumacherju vedno tako pri srcu, da so ji rekli celo “njegova dnevna soba”.

Žarek upanja po štirih tednih

O Schumacherjevem zdravstvenem stanju dolgo ni bilo skoraj nobenih novic. Šele konec januarja, po več kot štirih tednih, se je pojavil žarek upanja. Zdravniki v Grenoblu so ga začeli zelo počasi prebujati iz umetne kome. Pravzaprav bi morala novica o tem priti v javnost šele potem, ko bi postopek že precej napredoval in bi se stanje stabiliziralo. Toda francoski mediji z dobrimi stiki v kliniki so za prebujanje izvedeli že zelo zgodaj in so poročali tudi o podrobnostih. Tako, denimo, da se je Schumacher med enim od pregledov odzval na dražljaje in pomežiknil.

Sprva je Sabine Kehm novice opisovala še kot “ugibanja, ki jih ne nameravamo komentirati”, toda ko je v javnost pricurljalo še več dejstev in so o vesteh že govorili na vseh koncih, se je skupaj z družino vendarle odločila, da bo potrdila dejstvo, da so zdravniki začeli s postopkom prebujanja. “Michaelu so pred kratkim zmanjšali odmerke narkotikov in tako začeli s procesom prebujanja, ki pa bo lahko trajal zelo dolgo. […] Vsi prizadeti smo se zaradi zaščite družine sprva jasno dogovorili, da bomo informacije o tem posredovali šele potem, ko se bo proces zaključil.” V prihodnje javnost ne bo več dobivala “sporočil o vmesnih stanjih”, ampak bodo nove informacije na voljo šele takrat, ko bodo na voljo jasna dejstva.

Karin Sturm: Michael Schumacher. Prevedel Igor Antič. Mladinska knjiga Založba, Ljubljana 2015. ISBN 978-961-01-3807-5, 376 strani; 29,95€.