Seznam manipulacij: odpis dolgov, nova delovna mesta, prave poslovne ideje…

Slovenija je spet v svetovnem vrhu. Tu ni le, ko gre za samomorilnost. In alkoholizem. Ampak tudi, ko gre za hitrost, s katero državljani in državljanke Slovenije tonejo v revščino.

Podatki namreč kažejo, da je med vsemi državami EU med letoma 2009 in 2013 prav v Sloveniji največ državljanov in državljank zdrsnilo v revščino. Prehiteli smo celo Grčijo. In se znašli na prvem mestu med vsemi državami EU. Krasno! Super! Ni kaj. Res.

Vzroki in posledice

Upam, da ta rezultat zadovoljuje vse slovenske zagovornike liberalizma. In neoliberalizma. Še posebej tiste, ki študija ekonomije sploh še niso končali in ki na ves glas zagovarjajo neoliberalno politiko slovenske vlade. Vseh slovenskih vlad. Od osamosvojitve naprej. Ne zavedajoč se, da so kljub dejstvu, da so prebrali vse svete knjige neoliberalizma in liberalizma, še zmeraj bebčki. Bebčki, ki ne vidijo povezave med vzrokom in posledico. Pospešeni zdrs Slovencev in Slovenk v revščino po njihovem ni dokaz tega, da je z neoliberalnim tipom kapitalizma nekaj zelo narobe.

Lahko bi triumfirala

Sama sem se ob teh podatkih zgrozila. Čeprav bi lahko bila navdušena. Lahko bi triumfirala. To namreč v praksi potrjuje vse, kar sem ugotovila o postsocializmu kot novi fazi in tipu neokolonializma, v katerem se postsocialistične države — z izjemo Rusije in Kitajske — načrtno usmerjajo v stanje permanentne strukturne krize.

Proces, o katerem se je Slovencem in Slovenkam lahko še pred leti zdelo, da zanje ne velja. In ki danes kroji življenje tisočev in tisočev slovenskih državljank in državljanov. Do te mere, da nimajo kaj jesti. Kot kroji tudi življenja nas drugih. Ki še imamo kaj jesti. Ki pa na svoji koži še kako dobro čutimo, da živimo slabše. In še slabše.

BDP raste. Pa kaj?

Sedanja slovenska vlada, enako kot vse prejšnje, očitno nima pojma, za kaj pri vsej stvari gre. Ali pa se pretvarja. Še kar naprej nam namreč predpisujejo grenko zdravilo varčevanja in zategovanja pasu. Ki je Grčijo pripeljalo tja, kjer je danes. In jo bo pripeljalo še globlje. V revščino namreč.

Pozitivni ekonomski kazalci, recimo rast BDP, navdušujejo predvsem ekonomiste. In politike. Paradoksalno pa ne zmanjšujejo revščine navadnih ljudi. Niti v Grčiji. Niti pri nas.

Kot vemo, imamo v zadnjem obdobju zavidanja vredno rast BDP. Toda to ne preprečuje razraščanja revščine. Ne preprečuje padanja življenjskega standarda povprečnih Slovencev in Slovenk.

BDP raste. Število otrok, družin, samohranilk in upokojencev, ki živijo v revščini, pa tudi.

Odpis dolgov, manipulacija

Država se je zato odločila reagirati. S hitrim odpisom dolgov. Vtis je pozitiven.

Ob tem pa se človek ne more znebiti občutka, da gre samo za to. Za vtis. Kajti v resnici bo odpisanih zelo malo dolgov. Da niti ne govorimo o tem, da sistemski razlogi za revščino ne bodo odpravljeni. Bo pa država ustvarila vtis, da ji je mar za njene državljane in državljanke. Predvsem za najrevnejše. Torej za tiste, ki so potencialni generator družbenega nezadovoljstva.

Iz tega sledi, da gre pri odpisu dolgov predvsem za politično manipulacijo. Ne pa za dejansko reševanje problema revščine na Slovenskem. Ki ga, resnici na ljubo, nihče noče rešiti. Ker kot je ugotovil že Marx, je revščina številnih pogoj za bogatenje nekaterih.

Nove zaposlitve?

V tej luči je treba razumeti tudi bebave ugotovitve o tem, da problem revščine na Slovenskem lahko rešijo le nove zaposlitve.

To je vsaj teoretično res. Bebavost tovrstnih ugotovitev ne leži v njihovi logiki. Ampak v dejstvu, da kot rešitev predlagajo neuresničljivo alternativo. Nekako tako, kot če bi Slovencu ali Slovenki, ki živi v revščini in ima dolgove, rekli, da bo njegova oz. njena revščina izginila, ko bo zadel(a) 10 milijonov evrov na loteriji.

Tudi to je namreč formalno točna ugotovitev. Problem je zgolj v tem, da je povsem hipotetična. Torej nedosegljiva.

Ideja revščine, ki bo izginila

Enako je z idejo revščine, ki da bo izginila, ko bomo odprli dovolj novih delovnih mest in zaposlili vse brezposelne v Sloveniji.

Tako kot verjetnost zadetka na loteriji je tudi možnost, da bo revščina izginila, enaka nič. Zakaj? Ker se to ne bo zgodilo. Ker se to ne more zgoditi. Saj z delom in delovnimi mesti razpolagajo kapitalski centri.

Tako kot je tudi res, da ima lahko v današnjem kapitalističnem svetovnem ustroju konkretni posameznik “pravo idejo”. In uspe. Vendar se to zgodi le majhnemu številu posameznikov. In čeprav govorjenje o “pravi ideji” daje vtis, da se to lahko zgodi vsakomur, tudi vam, je ta vtis seveda laž. Enako, kot je laž vtis, da če si kupil srečko za loto, boš avtomatično zadel glavno nagrado. Ker je ne boš.

Sklep: treba je preiti iz neuresničljivih sanjarij k uresničljivim strategijam. Ki niso niti ekonomske niti politične. Ampak socialne.