Nemške podmornice in grške obveznice
Adam Davidson piše v New York Timesu to, kar v grški moralni zgodbi večina pozablja.
Ko so si ameriški potrošniki brez služb ali z nizkimi dohodki izposojali denar pri bankah za nakup nepremičnin, ki si jih niso mogli privoščiti — tako imenovani NINJA loans: no income, no job, no assets) —, je javnost krivdo pripisala neodgovornim špekulativnim bankirjem, ki niso upoštevali tveganj.
Ko so slovenske banke s kamioni dostavljale denar gradbincem, finančnim investitorjem, prevzemnikom in menedžerjem za buyoute, je javnost v glavnem pripisala odgovornost bankam in Banki Slovenije, ki je kot regulator gledala stran, ko so šle banke v nevzdržno visoka tveganja.
Brez domače naloge
Ko pa so domače (grške) in francoske, nemške, nizozemske in druge banke na veliko kupovale grške državne obveznice po višjih, vendar glede na stopnjo tveganja smešno nizkih obrestnih merah — in to tik pred razglasitvijo insolventnosti —, je vesoljna javnost, ki jo je podžigala še nemška politična in medijska kampanja, za to obtožila “neodgovorne” in “lene” Grke, ki da se zadolžujejo čez glavo za življenje prek svojih zmožnosti.
Pri tem so vsi brez kančka slabe vesti pozabili, da finančne institucije niso naredile domače naloge pri ocenah tveganj.
Zavestno tveganje in špekulacije
Še huje, pozabile so na to, da so finančne institucije zavestno šle v tvegane nakupe grških obveznic, ker so računale na to, da bo grško državo na koncu sanirala EU oz. Nemčija. Nekateri investitorji — pa ne samo mrhovinarski (vulture), so šli v nakupe obveznic z diskontom že po razglasitvi insolventnosti, ker so računali na bailout.
In ko so v drugem bailoutu Grčije zasebni investitorji morali sprejeti polovični haircut, je bil to zanje še vedno dober posel. Nekateri bi zaradi slabih ocen tveganja morali izgubiti vse. Seveda pa so veliko zaslužili že prej z obrestmi, drugi pa tako, da so dobili več, kot so po diskontu plačali za obveznice.
Dve, tri, štiri plati
Grška zgodba ima najmanj dve plati — ali celo tri ali štiri. Ne smemo pozabiti, da so finančne institucije, predvsem Goldman Sachs in njegov takratni podpredsednik Mario Draghi, Grčiji pomagale frizirati javne bilance, da so ji lahko posodile še več denarja.
Ne smemo pozabiti, da so bile številne zadolžitve grške države “namenske”. Prodajalci orožja so urejali financiranje pri finančnih institucijah, da je grška država lahko še celo v času najhujše krize kupovala nemške podmornice in tanke in francosko vojaško opremo v vrednosti desetin milijard evrov. Grški politiki pa so bili seveda zainteresirani zaradi bogatih podkupnin.
Zdaj pa kolektivna grška krivda
Grška zgodba je večplastna, vendar se je na koncu izkristalizirala v dvoje: najprej v grško kolektivno nacionalno krivdo, zaradi česar si Grki domnevno zaslužijo dolga leta kaznovanja, potem pa še v ekstrakcijo premoženja od grških davkoplačevalcev.
Politična kasta, ki je to zakrivila, se je upokojila, bogati Grki pa ne plačujejo davkov doma. Zadovoljne so lahko samo tuje finančne institucije, ker so v vsakem primeru na zmagovalni strani.
Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 3. avgusta 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zakaj bi grški posojilodajalci morali trpeti. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
