V suženjstvo zakleti, pokličite zdaj na 041 700 700!

Današnja tema je zelo preprosta — suženjstvo.

Mehko in opojno

Učili so nas, da je suženjstvo nekoč bilo in da ga danes ni več. Pa je in ima veliko obrazov.

Kaj ni vsaka odvisnost sužnost? Recimo odvisnost od opojnih substanc. Le kdo se je domislil tako lepega izraza? Opojno, mar ni to pravzaprav vabljivo? Kot mehčalec: mehko in opojno. Reklama.

Saj veste, da je za pranje perila v polnem stroju dovolj žlica praška in žlička mehčalca? No, ne veste, ker poslušate proizvajalce in prodajalce. Hočejo prodati več, zato morajo resnico potvoriti, predelati v svoje dobro.

Zamenjava paketa

Suženj sem in tega se zavedam.

Zamenjal sem naročniški paket pri Telekomu. Dolgo sem govoril s prijazno mlado damo K. J. na drugi strani telefona. Vse je posneto. Hotel sem cenejši paket, ki nudi več. Dobil sem dražji paket, ki nudi manj.

Začelo se je zelo naivno: trojčka sem hotel zamenjati za “hej fotr, a mi daš mal mamo”. Hotel sem biti moder v svojih lastnih očeh. Med dolgim pogovorom je bilo vse jasno: stane manj, dobim več, tako rekoč celotno EU. No, če hočem še internet, potem me stane največ 7€ mesečno.

Pozabite! Stane me toliko, kolikor bom zapravil. Cenejši paket je pravzaprav dražji, ker so mi zamolčali, da bom za spremembo paketa plačal dodatnih 20€ in da je bil moj prejšnji paket boljši, sicer dva evra dražji, ampak v njem je bilo tudi nekaj interneta.

Suženjstvo ni zvestoba

Sam sem si kriv, ker sem se tako dolgo izogibal pametnemu telefonu. Zdaj pa ga imam in z enim samim klicem na Telekom sem postal bedak. Zvest Telekomu od številke med prvimi sedmimi tisoči si ne zaslužim modrega, ampak modrico na očesu.

Sem končno dojel? Zvestoba ne zagotavlja radosti. Slabo razumeš temeljne pojme: suženjstvo ni zvestoba. Ti iz svojega zornega kota to vidiš kot zvestobo, Telekom pa vidi priložnost, kako dati manj in dobiti več. Kako izsesati več krvi iz trupla. Z nasmehom. Z obljubo raja.

Kakšna je razlika med menoj in samomorilcem, ki verjame, da pride v raj, čeprav v pradelcih? Zaupal sem se K. J. kakor svoji zdravnici, ona pa me je nonšalantno nategnila na daljavo. Za to je plačana.

Ne sanjajmo o svobodnem slovenskem trgu. Tudi zaradi tega smo opustili razredni boj, o njem v Sloveniji ni ne duha ne sluha. Vsak dan se odkupujemo iz suženjstva, da bi si naložili nove “spone, ki nas zdaj teže”. In vse, kar sem hotel, je bilo to, da si razrahljam Telekomove okove.

Suženjstvo pod Rokavskim prelivom

Tisti, ki prihajajo ponoči in podnevi po kopnem, po morju in z drugimi prevoznimi sredstvi in ki so drago plačali ilegalno potovanje, stopajo iz domačega suženjstva v novega. Mislili so, kakor mi Telekomovci, da so se odkupili iz domačega programa suženjstva, pa so se dejansko morali prodati novemu programu. Zaradi njih gradijo nove zidove, ograje, nadzorujejo tunel pod Rokavskim prelivom, utapljajo se, povozi jih vlak, scvre jih elektrika v ograji.

Mene je pot v novo suženjstvo stala 20€, Ibrahima 5-10.000. Oba sva dobila nič: obljubo. Vseeno sem na boljšem, ker moj nič je bil veliko cenejši in ni smrtno nevaren.

Jutri si privoščim novega: kupim kolo, ki mi ga prodajo kot vrhunski model, čeprav ima napako. Trgovec ga je dobil s popustom za slovenski trg. Drugje ga ne bi prodali. Nemcu koristi velikost trga, meni škoduje majhnost. Nisem državljan EU, sem tretjerazredni državljan Slovenije, ki je članica EU.

Tako kot nihče ne ščiti iskalcev boljšega življenja v EU, tako nihče ne ščiti manjših držav. Morale bi se same. Morale bi se povezovati. Morale bi postati kritična masa.

Slepilo humanitarnosti

Sužnjelastniški krogi se vrtijo po svetu in če je bilo v času zgodovinskega suženjstva še mogoče najti civilizacije, ki so se ravnale po drugačnih načelih, je danes preostanek takšnih civilizacij ogrožen kakor mnoge živalske in rastlinske vrste.

Nikoli ni bilo toliko humanitarnih in človekoljubnih organizacij. To so zdaj firme kot vse druge. V njih sedijo in z njimi upravljajo plačani profesionalci. Delajo, kar pač delajo: včasih koristijo, včasih pa zabrišejo pravo sliko, zaradi katere se slepimo, da le ni tako zelo hudo.

Delujejo kot opojna substanca: s svojo dejavnostjo prikrivajo dolžnost države, ki bi morala omogočiti delo in zaslužek vsem, ki imajo za to voljo, znanje in ki so pripravljeni sprejeti pogoje, kadar ti dosegajo minimalne standarde načel univerzalnih človekovih pravic.

Reciklaža kapitalizma

Humanitarnost ne blaži. Humanitarnost nas slepi, da ne vzamemo v roke težkega orodja in začnemo z resnim delom. Ne zadošča: potrebno je reciklirati države, svetovno ureditev, družbene odnose, kapitalizem, ki je pogubil človeški obraz družbe. Humanitarnost je treba zamenjati z razvojem.

Kaj res nihče ne pomisli, da nekaj ni v redu, če imajo največje dobičke farmacevtski koncerni? Zdaj so dobili novo priložnost — cepivo proti malariji, ki morda koristi ozkemu naboru zelo mlade populacije. Seveda ta ne more odločati in svobodno izbirati.

Zakaj ne morem zaupati GSK? Robert Koch je na Brionih in v okolici Fažane pomagal zatreti malarijo z odpravo vzrokov, ne posledic, torej stoječih vod, ki so leglo komarjev.

Obstaja upanje

Obstaja upanje, ki je sicer skromna lučka, ampak očitno deluje. Obstaja Pedro Opeka in model obnove ranjene lokalne skupnosti. Obstaja vrsta izumov, izboljšav, ki se vračajo tja, kjer je človek izgubil svoj obraz: dajem ti to, kar potrebuješ. Tudi en sam sončni panel podaljša dan za nekaj ur, če ni električnih vodov. Otroci se lahko učijo, berejo, starši izdelujejo izdelke.

Begunci in migranti so posel za mnoge. Če bi ves denar nevladnih, humanitarnih in vladnih agencij investirali v LED diode in panele, recimo, bi tisoči lahko ostali doma. Seveda, če multinacionalke in vlade velesil ne bi podkupovale in podpirale kleptokratskih nacionalnih elit in njihovih oboroženih psov čuvajev.

Reciklaža, samo globalna reciklaža, vam rečem. Na kateri strani je Slovenija, če je več mladih odšlo kot se jih je priselilo?