Hrvaška arbitražna “okuženost” in slovenska medijska imunost

3.8.2015 / 06:06 Komentiraj
Kako so se SLO mediji obnesli ob aferi Pirangate, kot jo imenujejo Hrvati? Prikrajšani smo za tisto najbolj bistveno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ker bo za kompleksnejšo analizo še treba počakati, bi želel zaenkrat opozoriti samo na podrobnost v medijskih poročilih. Ta je najbolj moteča in nanjo kažem s prstom že dolgo kot na lokalno posebnost: nesenzibilnost, nezmožnost odkrivanja in tehtanja argumentacije pri analizi izjav, dogodkov, stanja stvari.

Domači mediji v povprečju niso namenili skoraj nobene pozornosti argumentom, na katera se hrvaška stran že več kot teden dni poenoteno sklicuje, ko govori o svoji odločitvi, da odstopi od arbitražnega sporazuma.

Gre za argumente, ki so pomembni ne samo za hrvaški odnos do Slovenije, temveč tudi za vso mednarodno, pravno, politično in laično javnost. Prikrajšani smo za najbolj bistveno.

Kaj smejo politiki, kaj znajo novinarji

Če za slovenske politike velja, da se tudi v skladu z evropskimi manirami poskušajo vzdržati preostrih ukrepov in povišanih tonov, in če se politika v svojih ocenah stanja torej nujno cenzurira, pa diplomatskost ni neko posebno načelo pri novinarskem delu. Še posebej ne za kritično analizo ali komentar.

Novinarji smejo povedati več kot politiki. Zato z diplomatskostjo ne moremo opravičiti novinarske pasivnosti.

Vendar novinarji ne povedo več kot politiki. Slovenski mediji zaenkrat niso znali fokusirano opisati in še manj ohraniti razprave v fokusu, kaj točno je razlog X, zaradi katerega Hrvaška vehementno in užaljeno odstopa od sporazuma.

Prisluškovanje obveščevalcev je v hrvaški politiki in medijih sicer ključni modus operandi, vendar je bilo iz razumljivih razlogov zamolčano in netematizirano.

Temu so velikokrat — in to povsem nerazumljivo — sledili tudi slovenski mediji. Vsebinske razprave o hrvaških razlogih, o tem X, pri nas praktično ni bilo. Javnost je lahko razumela, da sta se slovenski arbiter in agentka ujela v prisluškovanje. Zakaj in v čem je to bil usoden prekršek, pa večini niso znali razložiti.

Od argumenta A k argumentu B

Zato ni bilo presenečenje, da novinarji in uredniki niso posebej zaznali niti premika od argumenta A k argumentu B — torej njegovo zamenjavo.

Podrobnejši pregled bi torej moral najprej demonstrirati, kako so mediji zaznali in pretehtali argument A, ki sta ga kar naprej vrtela hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić in predsednik vlade Zoran Milanović.

Začetni argument A je bil enostavna trditev: “Ravnanje slovenskega arbitra in predstavnice ministrstva za zunanje zadeve (agentke) je bilo v nasprotju s pravili arbitražnega postopka.”

Od medijev bi torej pričakovali, da preiščejo in pojasnijo, ali to drži. V čem je narava kršitve in katera pravila so bila kršena.

So to nalogo opravili? Le deloma in bolj pomanjkljivo. V glavnem so citirali le domače strokovnjake za mednarodno pravo, še najpogosteje dr. Vasilko Sancin.

Pusićeva in Milanović sta nenehno ponavljala, da je slovenski arbiter “okužen” in da je s tem okužen celoten arbitražni postopek.

Toda tega hrvaškega čudežnega označevalca — evidentno rabljenega na nek zelo širok, arbitraren, celo propaganden, nikakor ne tehnično-pravni način — mediji niso znali približati slovenski javnosti.

Zato mi žal tudi ni uspelo dešifrirati opisa, ki si ga je privoščila Sancinova, ko je dejala, da zaradi okuženosti sodnika po arbitražnem sporazumu ni mogoč odstop od arbitraže. S tem je sprejela opis in interpretacijo hrvaške strani. Okuženosti v kakšnem smislu?

Zamenjava argumenta in “okuženi” dokumenti

Še bolj simptomatičen od šibke analize hrvaških argumentov je bil spregled njihove menjave. Po novem namreč hrvaška stran sploh ne omenja več argumenta A, ta zanjo sploh ni več pomemben. Eksplicitno rečeno, temeljna težava ni več arbiter, pravi Pusićeva, temveč dokumenti, ki naj bi jih arbiter priložil v arbitražni spis.

Poglejmo si nekaj trditev iz hrvaškega Dnevnika:

“Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra,” pojasnila je Vesna Pusić stranim veleposlanicima. “Problem arbitraže o granici između Hrvatske i Slovenije nije riješen ostavkom slovenskog arbitra i imenovanjem novog, jer su u postupku ostali ‘zagađeni’ dokumenti na temelju kojih sud ne može donijeti zakonitu odluku,” izjavila je u srijedu ministrica vanjskih i europskih poslova Vesna Pusić.

“Glavna primjedba je da je dokumentacija temeljem kojim bi arbitri trebali donijeti odluku zagađena činjenicom da je slovenski arbitar stavio unutra stavove, papire, dokumente nakon što je arbitraža već počela svoju raspravu i razmatranje slučaja,” rekla je Pusić. Potpredsjednica vlade je dodala da je to suprotno dogovorenim pravilima i da se tako ne može donijeti zakonita odluka.

“Budući da je nakon takvih poteza nemoguće ustanoviti koji su dokumenti koji su došli legalno, a koji su došli naknadno… Hrvatska smatra da je nemoguće donijeti odluku temeljem tako kontaminiranog materijala,” istaknula je.

Argument B se potemtakem glasi: “Hrvaška stran odstopa od arbitražnega sporazuma ne zaradi okuženosti arbitra, temveč okuženosti dokumentov.”

Hujskaški diskreditacijski vzklik

Pustimo ob strani dejstvo, da argumenta ni znal ali ni hotel zavrniti niti nebogljeni slovenski politični vrh — čeprav bi se to zdelo enostavnejše —, ki je ob imenovanju novega francoskega arbitra Abrahama raje deplasirano prešteval diplomatske zmage.

Za še večji debakel torej štejem, da tega hrvaškega manevra ni uspelo ovrednotiti niti diplomatskosti razbremenjenim medijem. Pa bi jim o tem lahko kot sumljiv indic služila že manipulativna in očitno ekstenzivna raba oznak o kontaminaciji zdaj arbitra, zdaj materialov.

Nasploh se zdi, da je “okuženost” postala hujskaški diskreditacijski vzklik, ki nadomešča pojasnilo vsakič, ko hrvaška politika brani svojo odločitev.

Vtis popolne ignorance

Eno redkih izjem predstavlja novinar Uroš Esih v petkovem Večeru, ki se sklicuje na neimenovane vire, ki so mu zatrdili, da niti tehnično niti fizično takšno dodajanje materialnih dokazov v arbitražni spis preprosto ni možno.

Z vidika celote poročanja slovenskih medijev je to premalo, da bi lahko odpravilo siceršnji vtis popolne ignorance in nesposobnosti dojemanja argumentacije razprav s hudimi, celo teritorialnimi posledicami za Slovenijo.

Toda analiza teže argumentov je le ena plat novinarskega dela. Druga bi morala biti, zakaj so se Hrvati s takšno lahkoto odpovedali argumentu A, znotraj katerega so v resnici že razglasili svojo decidirano odločitev po izstopu.

Napihnjena državotvorna drža

Medijski debakel podpirata še spoznanji o tem, da številni mediji raje zapadajo v napihnjeno državotvorno, provladno, navijaško držo, spet drugi pa se že pripravljajo na val nacionalističnega patosa, ki lahko vsak hip pljuskne in okupira slovensko mentaliteto. Morda vsaj po tem, pragmatično, ko se bo večina vrnila z dopusta na hrvaški obali.

Medtem pa slovenski predsednik Borut Pahor — lost in space, malo pa tudi med kupi sena, člani Alpskega kvinteta, katrco in pijano množico v Laškem — blebeta o abstraktni “veri v mir in prijateljstvo”, ki da bo rešila vse težave s Hrvaško.

No, problem je v tem, da smo izgubili že vero v predsednika samega, kaj šele, da bi mu kakšno vero pomagali širiti dalje. Sicer pa, saj papeža že imamo.

Vukas kot nov preizkusni kamen

Nov preizkusni kamen za slovenske novinarje bo četrtkova izjava Budislava Vukasa, samoodstopljenega hrvaškega arbitra, da je “sodišče Hrvaški hotelo odvzeti del morja”.

Z njo je arbiter zelo nerodno prikimal interpretaciji, ki je v Sloveniji popularna, a ne dokazana: da so namreč Hrvati tako rekoč v zasedi in s prisluškovalnimi aparati samo čakali, kdaj bodo interne informacije nakazale, da v arbitraži ne bodo dosegli tega, kar si želijo, in postopek predčasno in na silo prekinili.

Kar je izustil Vukas, de facto ne kompromitira slovenske strani, temveč eksplicitno leti na arbitražno sodišče. Je tako rekoč direkten pljunek nanj in na njegovo verodostojnost. Vukas v bistvu diskreditira hrvaško odločitev za izstop in razgalja nek drug, verjetnejši razlog.

Bo znala slovenska politika to izkoristiti? Kakšno interpretacijo bodo zmogli naši mediji? Počakajmo.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 31. julija, pod naslovom Arbitražna »zagađenost« in medijska odpornost nanjo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE