Politični pregled parketa: “Zmagali smo!”
“Zmagali smo!” Približno tako je Erjavec pokomentiral diplomatsko misijo, ki je za novega arbitra imenovala vrhunskega mednarodno-pravnega strokovnjaka Ronnyja Abrahama, predsednika Meddržavnega sodišča v Haagu. In tokrat se moramo z zunanjim ministrom strinjati: poteza vlade je bila vrhunska.
Odmahovanje z roko
Uspela pa je zato, ker “diplomatskega slona v trgovini s porcelanom”, kot je v včerajšnji Sobotni Erjavca opisal Markeš, politični vrh ni spustil niti blizu.
Ko je tandem Brglez-Cerar opravil svoje, pa se je Erjavec nastavil kameram in potrkal po prsih. Kar dokazuje njegovo mojstrstvo na notranjepolitičnem parketu. A kaj, ko ima to nesrečo, da je stopil v prevelike čevlje zunanjega ministrstva.
Čeprav, preveliki čevlji so oprava klovna, kajne?
Erjavec potrebuje zmage. Ne le, da ga k odstopu poziva malodane vsa slovenska mnenjska scena, diplomacijo tudi pretresajo nove in nove afere. Tokrat v Parizu, kjer so s prsti v marmeladi zalotili veleposlanico. A huje je, da je Erjavec to vedel in hotel pomesti pod preprogo. Čeprav je samo odmahnil z roko, češ, “spet me rušijo, kako naj ovadim ovadeno,” pa vse skupaj le ni tako enostavno. Erjavec namreč zamolči, da je Policija spisala ovadbo šele po tem, ko je MZZ opravilo nadzor nad delom in vedelo za mahinacije Stebejeve.
Velika koalicija
Zato je Ruplova analiza tokrat na mestu: “rešitev […] za slovensko zunanjo politiko je odhod Erjavca in velika koalicija”.
Že v komentarju v reviji Reporter sem postavil trditev, da Slovenija nujno potrebuje sodelovanje čez levo-desne politične zidove. Če je hrvaška politika za združitev potrebovala zunanjega sovražnika — torej Slovenijo —, pa bi lahko bil motor slovenske združitve prav Erjavec.
Na političnem trgu je dovolj prepoznavnih in pametnih ljudi, da bi bila takšna vlada zagotovilo za razvoj: Romana Tomc, Žiga Turk, Romana Jordan… In pri tem sem naštel samo najbolj prepoznavne obraze največje opozicijske stranke, ki vedrijo v senci gospoda, ki ravno v teh dneh na Twitterju pozdravlja sledilce s Triglava.
Odstrel Boštjana Lajovica
A pustimo napovedi in se osredotočimo na notranjepolitične posledice tedna.
Ker Cerar ne najde poguma, da bi se Erjavcu zahvalil za sodelovanje, je na odstrelu šef vladnega komuniciranja. V Kavarni Maximarket in po kuloarjih se je to resda napovedovalo že nekaj časa, a da na bo pomote, z vidika krivde za diplomatski fiasko je to približno tako, kot če bi za Bavčarjeve rabote v Istrabenzu odpustili študenta, ki na najbližji črpalki toči gorivo.
A takšna je realnost politike, v kateri je edina konstanta Karl Erjavec.
Podpisani in nepodpisani iztrebki
Omenimo še dogodka, ki bolj kot v resno analizo spadata v črno kroniko in/ali na bolj hudomušno obarvane strani. Nekdo je v vročih poletnih dneh izgubil razsodnost in finančnemu ministrstvu poslal pošiljko, ki je (citiram) “zaudarjala”. Pozneje se je izkazalo, da gre dejansko za iztrebke. Drugi pa je ugotovil, da za afero “arbitraža” stoji nekdanja tajna policija.
Prvi je zmogel vsaj toliko samokontrole, da je sranje poslal nepodpisan.
