SLO Bloomberg, LPP/14B: “Moralni propad je mindset, dekadenca pa lifestyle”

Včeraj zjutraj sem na avtobusu 14B opazil tvit s Financ, ki se je glasil: “Slovenija je druga najbolj moralno propadajoča država.” — in zraven link.

A daj no?

Kliknem in pod na lepem drugačnim naslovom Slovenija je druga najbolj dekadentna država preberem, da je “največja tiskovna agencija čez lužo [OMB! — o, moj bold!] Bloomberg opravila raziskavo 57 držav sveta, ki jih je razvrstila glede na stopnjo dekadence. Slovenija se je znašla pri vrhu, takoj za Češko, ki bi naj glede na to imela najbolj moralno propadajočo družbo.”

Zunaj je lilo in bilo je 15° — torej ni mogel biti razlog, da se jim je skisalo.

#sampovem

Dobronameren in duhovit kot izjemoma znam biti, sem v retvitu pripomnil: “Moralni propad je mindset, dekadenca pa lifestyle.”

Imam diplomo iz primerjalne književnosti z literarno teorijo pri prof. dr. Janku Kosu. Old school kurikulum na tej smeri je vključeval tudi literarno zgodovino in literarne vede, zato sem malo občutljiv na te zadeve. Pa še pametnega se rad delam. Še posebej, če kaj vem.

Seveda pa nisem mogel vedeti, da bo ta prekleta dekadenca postala v Sloveniji tako rekoč novica dneva.

Intermezzo s telefonom

Iz telefona je razvidno, da sem ta mindset/lifestyle tvit objavil ob 9:22. To povem zato, ker se spomnim, da sem zatopljen v telefon razmeroma pozno opazil, da se bliža postajališče, kjer sem nameraval izstopiti, in da sem ga zato natipkal zelo na hitro. Hvala bogu brez napak, ker ni bilo več časa, da bi bral za sabo. Brž sem pospravil telefon v žep, vzel nahrbtnik in dežnik in vstal in izstopil.

Po nekaj korakih pa sem ugotovil, da telefona ni v desnem žepu balonarja. Korak mi je zastal, začel sem si tipati žepe. Panika. Ni ga bilo v nobenem od štirih hlačnih žepov, niti v nobenem od po dveh zunanjih in notranjih žepov plašča.

V trenutku me je prešinilo, da sem si ga očitno spet enkrat vtaknil v tisti čudni, modno in funkcionalno totalno nepotrebni razporek na boku balonarja, tik nad žepom, skozi katerega sem že nekajkrat vrgel nekaj telefonov na tla namesto spustil v žep.

Nemočno in na robu histerije sem se ozrl za avtobusom, ki je kakšnih sto metrov stran že izginjal proti Savljam.

Now what?

Šel sem na drugo stran ceste na postajališče proti mestu in čakal, da avtobus pride nazaj.

Ali naj pokličem taksi in oddrvim proti končni postaji? Ne, v tem dežju bi najbrž predolgo čakal.

Aja, saj imam LPPbus app, bom pogledal, kdaj pride. Aja, ne, ne morem.

Aja, saj imam laptop s sabo, bom lociral iPhone. Aja, ne, ne morem.

Po 15 ali 20 minutah preigravanja najbolj črnih scenarijev — od seštevanja ur, porabljenih za pridobitev nove simke, iskanje novega/nadomestnega telefona, restoranja izgubljenega telefona na novega, razmišljanja, kam naj grem in kaj naj naredim najprej, če ga ne bo na avtobusu, pa do dvomov, ali sploh prav delam, da optimistično čakam trolo, namesto da bi začel takoj ukrepati, in ali mi bo jutri (danes) zvečer sploh zneslo na morje itd. —, je avtobus pripeljal.

Šofer: “Kakšen pa je?”

Jaz: “iPhone. Črn, velik.”

Šofer: “A ni srebrn?”

Jaz: “Ja, no, na hrbtu.”

Šofer: “Nate. Ena gospa ga je našla.”

Najraje bi ga kušnil. Tiste gospe pač nisem mogel.

Še so pošteni ljudje na svetu. In še vedno je na svetu več sreče kot pameti.

In ne, Slovenija ni dekadentna.

Rekonstrukcija

V nadaljevanju dopoldneva sem ugotavljal, da se je Bloombergova raziskava o dekadentnih državah razširila po slovenskih nacionalnih internetnih medijih kot big news cunami.

Rekonstrukcija kaže naslednje:

• Vse skupaj je lansirala oz. razpečala STA, ki je novico pod naslovom Češka najbolj dekadentna država, Slovenija takoj za njo objavila ob 7:01 in jo ilustrirala z zimsko panoramo Prage. Avtorstvo fotografije? Take a wild guess! Podpisana je Xinhua. We live in a connected world!
• Drugi — oz. prvi, ki je prekopiral STA — je bil PlanetSiol ob 7:48 pod naslovom Slovenija, takoj za Češko, najbolj dekadentna država na svetu. Na fotografiji vidimo dekle, ki si prižiga nekaj jointu podobnega, na tleh pa vidimo dve zblurani pločevinki monster energyja.
• Domnevam, da so bile tretje Finance z omenjenim člankom. Brez navedbe časa objave (in brez fotografije).
• Brez navedbe časa objave je tudi Večerova verzija pod naslovom Bloomberg: Najbolj dekadentni državi Češka in Slovenija. Ilustrirana je z za njihove pojme skorajda umetniškim portretom moškega, ki pije laškega iz steklenice.
• Ob 11:31 — zadnji ali ne, vseeno: važno je sodelovati — pa je še svojo verzijo pod naslovom Slovenija razglašena za drugo najbolj dekadentno državo objavil MMC RTV Slovenija. Zanič fotografija pepelnika s tlečima čikoma, dvema kozarcema piva ter solnico in poprom je najbrž sneta z nekega iks-ipsilon instagrama.

Se opravičujem, če sem koga ali kaj prezrl. Vsega pa res ne berem. Čeprav mi je bila neoromantika (literarno obdobje), katere del je bila dekadenca (literarna smer), vedno zelo pri srcu.

Padli na Bloombergovo finto

V bistvu bi moral — in sem hotel — za domačo nalogo poguglati objave oz. povzetke vseh vsaj spletnih medijev iz vseh 57 držav, ki jih je zajela Bloombergova raziskava.

Začel sem pri Čehih. Zadevo sem našel na nekem expats.cz portalu. Potem pa sem odnehal, saj sem ugotovil, da bi za pregled rabil célo ekipo poliglotov in najmanj en in pol delovni dan.

To sem hotel ugotoviti iz hudobne tendencioznosti, ker imam slovenske medije na sumu — ne morem pa dokazati —, da so bolj kot tisti v drugih državah padli na sicer dobro, korektno izdelano, vendar poceni Bloombergovo finto. (Zlasti mi je bila všeč infografika.)

Če se torej zadovoljim z delovno hipotezo, da so naši lokalni mediji tem rezultatom posvetili več pozornosti kot drugi, potem si je ne morem razložiti drugače kot z domnevo, da se je to zgodilo — oz. se dogaja — samo navidez zaradi slovenske majhnosti.

Predpostavljam namreč, da je količina pozornosti, posvečena neki psevdoznanstveni, sicer statistično podprti, a tendenciozno prezentirani raziskavi, ki perpetuira ali revidira nacionalne stereotipe ali celo kuje nove, permanentno enaka v vseh državah, neglede na število medijev in prebivalstva. Medijska pozornost je konstanta, ki nas v Sloveniji pač tem bolj zasuje.

Že stokrat sem napisal, da je v Sloveniji preveč medijev. Dovolj bi bil en dnevnik in dva tednika, dve televiziji in tri radijske postaje, pol štirinajstdnevnika, štirje mesečniki in pet spletnih portalov. Vse to bi lahko delalo 1.000 novinarjev. S prekerci vred. Vse druge bi lahko odpustili. Vse drugo je v gospodarskem smislu popolnoma nesmiselno in jih je treba ukiniti.