Znam ljubiti državo? Domovino? Politike, vlado, ljudi? Vse v enem objemu?

Ne, nisem padla pod vpliv mrtvega Kennedyja. Nisem šla globoko vase, naredila intimno gastro- in kolonoskopijo, da bi našla  ljubezen do Slovenije in predvsem potrebo “da res nekaj naredim za domovino”.

Kaj sploh pomeni “narediti nekaj za domovino”? Recimo danes v Sloveniji? Če nekdo dela posel v imenu države, pač dela posel v imenu države. Nič več in nič manj. Pri posameznikih razumem, da so čutili ta notranji klic v času vojn.

Hecno pri vsem tem pa je, da sem imela v ključnih časih osamosvajanja Slovenije občutek, da delam “nekaj za domovino”, ko sem bila za. Pripomogla sem k temu, da danes smo, kar smo, in kar/česar (n)imamo.

Je to domoljubje?

Koščica v sapniku

Te dni sem brala enega izmed mnogih zapisov o arbitraži. Verica Trstenjak je v Delu zapisala tudi nekaj v tem smislu, da ima rada Slovenijo. Gospa je pametna, izobražena, tekst se je dobro in gladko bral. Strinjala sem se z njenimi stališči.

Domoljubje pa se mi je zataknilo kot koščica v sapniku. Malo sem zadržala dih in potem mi je šlo na kašljanje. Kaj je gospa imela v mislih z ljubeznijo do domovine? 

Gre za politično floksulo? Nam jo slabi ali pretkani politiki mečejo v mikrofone, ko ne vedo več, kako bi pridobili ali vsaj ohranili volilce? Ko nimajo kaj drugega, bolj tehtnega, pametnega povedati? V ozadju sicer morda delajo nekaj čisto drugega (ali pa nič), v prvi vrsti pa plahutajo o domoljubju.

Ko zmanjka argumentov, položimo roko na srce in salutiramo domovini? Je to to?

Potni list in ponos

Nič nimam pri tem, da sem se rodila v Sloveniji. Je pa okej, ker imam potni list, ki ne povzroča težav. Morda se bo našel strokovnjak za akcije tipa “za otroke gre” in mi dokazal, da sem že kot embrio vklopila GPS in rekla: “V Slovenijo hočem.” Pa da ga vidim, junaka.

No, v glavnem ni vojn, v eni uri sem na morju ali v hribih. Fajn. Ampak tega nisem naredila jaz, niti kdorkoli. V to sem se rodila. Sreča, primerljiva z loto dobitkom. Se pač zgodi. 

Lahko sem ponosna na ljudi, prijatelje, umetnike, športnike. Ko je Prevc letel rekordu naproti, sem bila vesela. Ko vreščim pred TV ekranom, nisem ponosna Slovenka, ampak sem pač vesela in navdušena ženska. Ko kramljam s tujimi umetniki, ki hvalijo našo, slovensko umetnost, sem vesela. Ponosna. Na umetnike, ne na državo.

Slovenija je okej

Slovenija je okej. Tu živim, delam, jamram, se zabavam, družim. Ampak Hrvaška mi je tudi zelo všeč. Ko grem na morje, na najlepšo obalo — valjda hrvaško —, se počutim domače. Ko v Italiji v italijansko-slovensko-primorski spakedranščini naročim kapučino — ki je resda drugačen kot v Ljubljani —, se počutim domače.

Sploh pa vreščim v sebi od navdušenja, ko v centru avstrijske metropole jem dunajce, pijem domačo travarico in naročam v srbohrvaščini. Lastniki mojega najljubšega lokala na Dunaju so iz Splita. Naročam v jeziku, ki ne obstaja več. V jeziku države, ki ne obstaja več. Njeni prebivalci smo pa še vedno tu. Živi. Lani sem bila v Beogradu kot riba v vodi.

Povsod sem doma. Zakaj? Ker sem prilagodljivega karakterja in se — če so mi ljudje in mesta všeč — takoj udomačim? Ali s tem izdajam domovino? Je to preveč ljubezni do drugih dežel in premalo ljubezni do Slovenije?

Slovenija, moja Dežula

Tu sem na strani Borisa Dežulovića. V duhovitem in kunštnem dvogovoru z Ervinom Hladnikom Milharčičem v Objektivu je o naši nekdanji skupni domovini med drugim povedal: “Meni je vseeno, kako vi rečete temu prostoru. Regija, nekaj bivšega, jugovzhodni Balkan ali Jugoslavija. V mojem svetu je to enoten prostor.”

Alora, ko govorim o Sloveniji, se sprašujem, kaj je to domoljubje. Ko mi pa Dežulović takole servira, pa takoj razumem.

Hja, toda ni govoril o domoljubju. Govoril je o nekdanji državi. Roko na srce, takrat mi domoljubje ni delalo problemov. Nisem se spraševala, kaj je to. Ni mi bilo nerodno sami pred sabo kot danes, ko se sprašujem o domoljubju in Sloveniji. Enostavno sem to bila. Domoljubna. Ker so me tako vzgajali v šoli, v medijih. Doma niti ne. Domoljubje je bilo povsod naokoli. Brez patetike, položeno v zibelko duha časa. Normalno, kot voda iz pipe in zrak.

Jugoslavijo sem imela rada. Morda zato, ker sem bila mlajša in se mi je zdelo super, ko so nas s šolo peljali po deželi. Vse je bilo naše, povsod smo bili doma. V Sarajevu, Mostarju, Beogradu, dolini Neretve, na jadranskih otokih. Morda zato, ker nas kot otroke vse zaznamuje močneje kot odrasle, ko imamo za vse razlago. Utemeljen sum, bi rekli v filmu.

Neko prijetno zvijanje v telesu

Zrasla sem v tistem času. Osnovne življenjske koordinate sem si privzgojila v tistem času — ali so mi jih privzgojili. V času Jugoslavije. Daje me nostalgičnost. Kot lahko vsakega od nas na planetu daje nostalgija po otroštvu — neglede na geografijo. 

Neko prijetno zvijanje v telesu mi nekdanja govorica in njeni današnji odvodi, tudi nekdaj naši prostori še vedno vzbujajo. Besede so bolj barvite, več je humorja in moški so res šarmantni. Ob vsem naštetem se počutim domače.

Poleg tega je domoljubje predolga beseda za majhno Slovenijo. Preden jo izgovorim, sem že čez mejo. Spet doma.