Božo Repe: Katoličani in Katoliška cerkev med vojno [odlomek iz knjige]

1.8.2015 / 06:05 Komentiraj
“S puško in knjigo” — Nova rubrika: Objavljamo odlomek iz prve izmed knjig, ki so pravkar izšle ali pa so pred izidom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na Fokuspokusu objavljamo odlomek iz prve izmed knjig, ki so bodisi pravkar izšle ali pa so pred izidom. Knjiga S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945 zgodovinarja Boža Repeta je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi/Založništvo. Iz nje smo izbrali odlomek o Katoliški cerkvi med 2. drugo svetovno vojno na Slovenskem.

Cerkev kot institucija in Cerkev kot verniki

Na splošno je Katoliška cerkev med vojno v Evropi fašistične (korporativne) in kvizlinške režime v glavnem podpirala ali vsaj priznavala, v nekaterih primerih pa se je odločila za sodelovanje z odporniškimi gibanji — najbolj izrazito je bilo to npr. na Poljskem, kjer je zaradi tega uživala velik ugled.

V Sloveniji je bil med vojno odnos slovenske Cerkve, duhovnikov in vernikov do dogajanja zelo različen, odvisen od razmer v posameznih pokrajinah, seveda pa tudi od osebnih opredelitev tako klerikov kot vernikov.

Obravnava tega vprašanja pa mora nujno ločiti Katoliško cerkev kot institucijo (predvsem ljubljansko škofijo in njenega škofa) od velikega, morda celo večinskega števila vernikov, ki uradnim usmeritvam in politiki škofa niso sledili. Ne nazadnje je to razločitev treba poudariti tudi zato, ker se je proces revizije zgodovine druge svetovne vojne v zadnjih desetletjih po tihem vrnil na raven propagande v času druge svetove vojne, to je na interpretacijo, da je na eni strani obstajala “komunistična” OF, na drugi pa homogena skupnost katoličanov, ki se je upirala njenim revolucionarnim ciljem.

Sovražen nacistični odnos do vere je v slovenskih razmerah imel še dodatno nacionalno konotacijo. Nemci so na Gorenjskem in Štajerskem cerkveno premoženje zaplenili, duhovnike skoraj brez izjeme izgnali, nekaj pa zaradi sodelovanja z OF tudi pobili oz. odgnali v koncentracijska taborišča. S Štajerske je bilo pregnanih 284 duhovnikov in 81 redovnikov, z Gorenjske in Zasavja pa 205. Že maja 1941 je bilo v taboriščih na slovenskem Štajerskem med 1300 Slovenci, večinoma narodno zavednimi intelektualci, ki so jih Nemci prve določili za izgon, tudi okrog 130 duhovnikov. Režimi v zbirnih taboriščih za slovenske izgnance so bili podobni režimom v koncentracijskih taboriščih prve (lažje) stopnje, kar je pomenilo, da ni bilo plinskih celic in krematorijev, zato pa vse druge oblike telesnega in duševnega mučenja. Intelektualce, zlasti duhovnike, so vpregali v vozove, jih silili k izčrpljujoči telovadbi, jih zapirali v bunkerje, pretepali. Duhovniki so morali z golimi rokami prazniti greznice, podirati pravoslavno cerkev in prenašati številne druge oblike mučenja.

Ivan Jožef Tomažič

Mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič je bil med vojno konfiniran v svojem dvorcu. Z nacisti ni želel sodelovati. Desetega aprila 1941 so na škofijskem sedežu opravili preiskavo. Devetnajstega aprila se je oglasil pri šefu civilne uprave in zahteval izpustitev zaprtih duhovnikov. Bil je grobo zavrnjen in dobil odgovor, da bodo duhovniki izgnani, slovenščina pa bo iz cerkva izginila. Konec maja je posredoval še enkrat, a sprejel ga je le referent za verske zadeve. Zaradi svojih stališč ni bil sprejet v Štajersko domovinsko zvezo in je dobil le status “zaščitenca” brez vsakih pravic. Politično angažiranje je zavračal, s preostankom duhovnikov pa nekako skušal organizirati versko dejavnost. Duhovnikom je sicer odsvetoval sodelovanje z OF, vendar proti njej ni deloval.

Tomažič je odklonil tudi sodelovanje z domobranci. Kot je pričal dr. Anton Trstenjak: “Ko je ljubljanski škof Rožman odobril ustanovitev domobranstva, so poslali odposlance tudi v Maribor s prošnjo, da bi tudi mariborski škof podprl ustanavljanje domobranskih odredov. Ta pa se je uprl: ‘Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem! Lahko greste!’ pa jim je vrata pokazal. To mi je dobesedno sam povedal. Škof Tomažič je imel torej čisto drugačno stališče do tega. Sreča! … Enako stališče do škofa Rožmana je zavzel tudi dr. Josip Hohnjec, rektor Visoke teološke šole v Mariboru.” (Slovenec 1994, 28–29, citirano po Pleterski et al. 2008, 131)

Duhovniki v partizanih

Nekaj duhovnikov iz lavantinske škofije se je pridružilo partizanom (najbolj znan je bil Jože Lampret, ki se je udeležil tudi pohoda XIV. divizije na Štajersko). Partizanski duhovniki so skupaj s partizani, ki so bili večinoma verni, prenašali trpljenje in napore, jim skušali lajšati fizične bolečine in obenem skrbeti za njihovo duševno tolažbo. Svoje poslanstvo so opravljali tudi mnogi duhovniki na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom partizanov.

Na Gorenjskem je ostalo le 24 duhovnikov, večina upokojenih, kasneje jim je nekaj nemških duhovnikov poslal škof Rochracher iz Celovca oz. krške škofije.

Duhovniki na Primorskem so v OF videli nadaljevanje protifašističnega boja in so se v veliki večini pridružili odporniškemu gibanju.

Italijani so v svoji zasedbeni coni Katoliški cerkvi pripisovali velik pomen. Tudi Cerkev je v Italiji videla center katolicizma, njenim ideologom in katoliškemu tisku pa so bile že pred vojno blizu tudi fašistične ideje. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je sprva pričakoval nemško okupacijo in se je nanjo pripravljal, saj je imel dokaj natančne informacije, kaj so Nemci počeli na Poljskem. Nekaj mesecev pred napadom je izdal tudi navodila, kako zavarovati in poskriti premično cerkveno imetje, ter duhovnikom naročal, naj ostanejo z ljudstvom. Verjetno je bil tudi prepričan, da ga bodo Nemci zaprli ali vsaj (podobno, kot so to nato storili s Tomažičem) konfinirali in mu onemogočili dejavnost.

Rožmanova brezplodna posredovanja

Italijanska okupacija je bila torej za škofa neprimerno ugodnejši razplet, čeprav je izgubil velik del škofije in na Gorenjsko ni prišel od konca leta 1940 do začetka maja 1945, ko je bežal na Koroško.

Do OF in odporniškega gibanja sta se škof in cerkveno vodstvo jasno opredelila že od začetka. OF sta obsojala kot komunistično organizacijo, sodelovala sta z Italijani in kasneje z Nemci in pomagala organizirati protikomunistično gibanje. Je pa dr. Rožman iz človekoljubnih razlogov posredoval pri italijanskih oblasteh za zaprte in obsojene (na prošnjo matere tudi za organizacijskega sekretarja CK KPS Toneta Tomšiča). Pri papežu je skušal doseči, da bi po diplomatski poti posredoval pri nemških oblasteh zaradi zatiranja Cerkve.

Vendar so bila ta prizadevanja, kot je zapisal tudi sam, brez večjega uspeha. “Niti ene stvari nisem od njih dosegel, niti enega talca rešil, niti ene deportacije preprečil, niti ene hiše rešil pred požarom, niti enega trpljenja ublažil. Nič, čisto nič. Obljubljali so mi vedno vse, dali pa nikoli nič,” je po koncu vojne v Rimu dejal škofu Jožetu B. Žabkarju (Dolenc 2002; Žnidarič 2005; Pleterski et al. 2008, 23). Že za silvestrovo 1944 pa je zapisal, da je bratomorna vojna “najžalostnejši rezultat preteklega leta, v nebo vpijoč greh pred Bogom in lastnim narodom” (France M. Dolinar na 4. forumu za dialog med vero in kulturo, navedeno po Leiler 2008, 13).

Divini redemptoris

Večina duhovnikov v Ljubljanski pokrajini je proti OF nastopala odkrito, spodbujala nastanek vaških straž, številni duhovniki so ovajali zavedne Slovence in propagirali vstop v razne fašistične organizacije. Vzroki za tako ravnanje imajo korenine v času pred drugo svetovno vojno: v t. i. klerikalizmu, politični in ideološki razcepljenosti Slovencev in načelnem odnosu celotne Rimskokatoliške cerkve do komunizma (še posebej do Sovjetske zveze) in komunističnih gibanj.

Leta 1937 je papež Pij XI. v encikliki Divini redemptoris — Božanski Odrešenik (s slovenskim podnaslovom O brezbožnem komunizmu) ostro obsodil komunizem, ki ga je Cerkev štela za “primum malum” (prvo zlo). Papež je v tridesetih letih moralno podpiral fašizem v Španiji, vendar je obenem kritiziral nacizem, predvsem zato, ker ta ni spoštoval konkordata (pogodbe med državo in Katoliško cerkvijo o položaju Cerkve). Odločno je papež Pij XII. nacizem obsodil šele ob koncu druge svetovne vojne, čeprav je ta, v nasprotju s fašizmom, zatiral Katoliško cerkev.

Vatikan pa ni podprl Nemčije in Italije v vojskovanju proti Sovjetski zvezi, oznanil je (predvsem v ZDA, kjer je bilo to še posebej aktualno), da pomoč katoličanov Sovjetski zvezi ni v nasprotju z njihovo vestjo oz. da enciklika Divini redemptoris ni veljavno napotilo za vojne razmere. Načelno naj bi Cerkev pomagala ljudem ne glede na narodnost, vero ali strankarsko pripadnost. V odnosu do slovenske Cerkve Vatikan (kolikor lahko glede na nedostopnost virov presojamo) ni dajal še kakih dodatnih oz. posebnih navodil.

Vztrajanje pri antikomunistični encikliki

V Ljubljanski pokrajini je uradna slovenska Cerkev vztrajala na antikomunistični encikliki in iz nje izpeljevala svojo dejavnost proti OF. Pri tem so ji opravičilo dajala tudi konkretna nasilna dejanja, ki so jih zagrešili pripadniki osvobodilnega gibanja. Večinski del duhovnikov v Ljubljanski pokrajini je opredelitev cerkvenih oblasti spoštoval, o stopnji svoje dejavnosti pa presojal sam.

Rožmanov naklonjeni odnos in pripravljenost na kolaboracijo so Italijani sicer večkrat propagandno izkoristili (tako so npr. predelali oz. napihnili njegovo izjavo o lojalnosti ob priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji), vendar je tudi škof sam precej prispeval k temu, saj se je med drugim pogosto udeleževal italijanskih javnih manifestacij in praznovanj, imel je maše ob italijanskih in fašističnih praznikih, obiskoval in prejemal je visoke okupatorjeve funkcionarje, sprejel visoko italijansko odlikovanje, izražal zahvalo odhajajočim fašističnim funkcionarjem ipd.

Škof se je skupaj z nekaterimi meščanskimi politiki zavzel za ustanovitev vaških straž in boj proti OF, podpiral je domobranstvo, v katerem je videl versko vojsko za boj proti brezbožnemu komunizmu in še posebej skrbel, da so MVAC in domobrance k boju proti partizanom spodbujali vojaški kurati. Naročal jim je sicer, naj opravljajo zgolj dušnopastirsko delo, a hkrati tudi dovoljeval nošnjo orožja “izključno za silobran, nikakor pa ne za kake druge akcije, v smislu moralke”, kot je zapisal v dovoljenju Francu Kupljeniku (mnogi kurati se tega niso držali, nekateri pa so sodelovali tudi pri mučenjih). Nedvoumno manifestativno Rožmanovo dejanje je bilo tudi sodelovanje pri prisegi domobrancev.

OF, ki se je zavedala škofovega vpliva in pomena, ga je večkrat skušala prepričati, naj podpre partizansko gibanje ali ostane vsaj nevtralen. Za to so bili zadolženi predvsem krščanski socialisti. IO OF in katoličani v Osvobodilni fronti so mu napisali štiri pisma (30.11.1941, 31.3.1942, 9.7.1942 in 9.10.1942). Še posebej mu je 29. januarja 1943 pisal tudi Edvard Kocbek, osebno pa ga je obiskal tudi pleterski prior dr. Josip Edgar, ki je podpiral partizane. Posredovali so mnogi ugledni katoličani ali ljudje iz javnega življenja. Nekateri so izrazito nasprotovali kvalifikaciji OF kot organizacije, ki se bori proti veri in Cerkvi.

Metod Mikuž

Na Rožmana se je prek brata Staneta in na druge načine obrnil dr. Metod Mikuž, prvi duhovnik, ki je za božič 1942 odšel v partizane. Mikuž, je ki pred odhodom v partizane delal v škofijskem arhivu, je bil Rožmanu blizu, ta ga je imel za svojega varovanca. Mikuž je v partizane odšel, ker se je, kot je zapisal, moral odločiti kot Slovenec, a tudi zato, da ne bi bila “ta sveta borba za narodno svobodo in lepšo bodočnost brez mojega, na Slovenskem dovolj močnega in — tak bi vsaj moral biti — najidealnejšega stanu” (Čepič 1999, 371).

Mikuž je postal vojni kurat pri partizanih ter nato z odlokom IO OF z dne 12. januarja 1943 verski referent pri Glavnem štabu NOV in POS. Opravljal je verske obrede po brigadah in v odredih ter med civilnim prebivalstvom. Verske referente so sčasoma imenovali tudi v nekatere večje partizanske enote. Na zboru odposlancev slovenskega naroda oktobra 1943 je bil izvoljen v SNOS in v delegacijo za drugo zasedanje AVNOJ-a, ki se ga je tudi udeležil. Postal je član Predsedstva AVNOJ-a in član verske komisije Predsedstva SNOS-a. Štirinajstega maja 1945 je v ljubljanski stolnici imel mašo zadušnico za padle v vojni, nato pa je zapustil duhovniški stan.

Mikuža je Rožman sprva uradno suspendiral, nato pa po tihem rehabilitiral, prek Staneta Mikuža mu je poslal celo nekaj predmetov za opravljanje verskih obredov. Na suspenz so se odzvali vidni člani iz vodstva OF s pismi in članki, pa tudi Mikuž sam s člankom Moja pot v partizane. Mikuž je bil sicer prepričan, kot je zapisal leta 1946, da skoraj vsa duhovščina med narodnoosvobodilno vojno ni storila ne duhovniške in ne narodne dolžnosti (Mikuž 1946, 400–419; glej tudi Kolar 1991, 113–130).

Politika OF do vere in Cerkve

Osvobodilna fronta v svoji načelni politiki do vere in Cerkve ni dajala povodov, ki bi lahko služili opravičevanju ravnanja škofa in ljubljanske škofije. Izjema so usmrtitve OF, ki jih je Cerkev opredelila kot protiverske, čeprav so tudi nekateri vplivni ljudje iz njenih krogov temu ugovarjali. Profesor na Teološki fakulteti dr. Janez Fabijan je npr. v pismu Rožmanu (ta je Kiklja v govoru na pogrebu razglasil za prvega mučenca Katoliške akcije) 24. aprila 1942 zapisal: “V katoliških listih (Slovenec, Slovenski dom) in v raznih govorih (npr. pri pogrebu g. Leilerja) opažam tendenco, da bi Osvobodilni fronti utisnili pečat direktnega in nevestnega boja proti veri in cerkvi. Mislim, da je to zelo napačno in za sedanji položaj tudi neresnično. Z netočno neresnično propagando si katolištvo nikoli ne bo resnično koristilo. Sicer obsojanja vredni zadnji umori so vendar politične narave. Zato ne moremo niti ne Kiklja, naj je bil še tako dober in pobožen, predlagati za mučenca v pravem pomenu besede.” (Griesser-Pečar, Dolinar 1996, 88)

Večina pripadnikov osvobodilnega gibanja je bilo katolikov in izhodišče, da OF združuje vse tiste, ki so se pripravljeni boriti ne glede na politične in svetovnonazorske razlike, je ostalo veljavno do konca vojne. Ni pa OF skrivala namena, da po vojni omeji moč Katoliške cerkve kot institucije ter njeno vpletanje v politiko in da, kolikor je le mogoče, vzpostavi nacionalno Cerkev, ki ne bi bila tako neposredno navezana na Vatikan, kot je bila. Zlasti krščanski socialisti, ki so svojo skupino imeli za “izraz prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne nacionalne in družbene pozicije ter njihovega sodelovanja na teh pozicijah”, kot je bilo zapisano v Dolomitski izjavi, so v zvezi s tem izdali več spomenic.

Jasno se je z izjavo o svobodi verskega nazora in verskega udejstvovanja 1. maja 1942 opredelil tudi CK KPS. Februarja 1944 je bila ustanovljena osemčlanska verska komisija pri Predsedstvu SNOS-a, ki jo je vodil dr. Lojze Ude, “slovenski demokratični nacionalist”, kot ga je označil Kidrič, ko ga je imenoval na to mesto. Menil je, da klerikalec ne bi bil primeren za predsednika, liberalec bi začel s kulturnim bojem, Ude pa bo ravno pravšnji. V komisiji so bili duhovniki in laiki, skrbela pa naj bi za nemoteno bogočastje in za odnose med Cerkvijo in slovensko narodno oblastjo ter tudi za dokončno ureditev tega odnosa.

Obširen referat o teh nalogah je imel Lojze Ude na skupnem sestanku belokranjskih duhovnikov in aktivistov 13. septembra 1944 v Črnomlju (Ude 1994, 133–152). Med vojno je izšlo več publikacij, ki so opredeljevale odnos do vere (npr. Vilfan 1944). Tako na osvobojenih ozemljih kot v partizanski vojski so skrbno pazili, da je versko življenje potekalo nemoteno in da so proslavljali katoliške praznike, izvajali procesije ipd. “V Beli krajini, ki je bila od italijanskega razpada septembra 1943 do konca vojne osvobojeno ozemlje, je bilo versko pastoralno življenje v glavnem urejeno, na gimnazijah v Črnomlju in v drugih šolah je bil tudi reden pouk.” (Benedik 1991, 230) Tako osnovne šole kot gimnazije so namreč imele po dve uri verouka tedensko. Župnijski uradi so kot javnopravni uradi postali odgovorni organom ljudske oblasti. Ko je poleti 1944 v Zgornji Savinjski dolini nastalo osvobojeno ozemlje, je Jože Lampret najprej krstil otroke, rojene v zadnjih treh letih, pri pripravi slovesne maše pa mu je pomagal sekretar OK KPS za Štajersko dr. Aleš Bebler.


Božo Repe: S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945. Cankarjeva založba/Založništvo, Ljubljana 2015; ISBN 978-961-282-099-2, naklada 2.500 izvodov, 400 strani, 37,96€. Vse pravice pridržane. Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.


Izvirnemu besedilu smo v uredništvu dodali mednaslove. 

Na naslovnici: Pohod 14. divizije na Štajersko [Fotografija: Jože Petek/MNZS, grafično oblikovanje: Matej Nemec.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE