Nikoli več. (Je rekla, popila alkohol, vzela apaurin in se predala.)

Alkohol

Pa to ni posledica osamljenosti. Ker sem se končno skulirala in resnično uživam v samskem življenju. Ne vem, kaj je botrovalo temu. Ne vem, odkod to nenadno razsvetljenje. Je pa tu. Uživam v majhnih stvareh, ki si jih lahko privoščim kot samska, samostojna ženska s svojimi obveznostmi.

Te obveznosti niso tako sladke, so pa prijetne in dajejo zavedanje, da lahko počnem, kar me je volja. Kadarkoli in kjerkoli. Predvsem doma. Kjer mi je lepo. Ko si zaželim družbe, jo imam. Bodisi družbe nekaj najbližjih, najdražjih ljudi ali pa samo nekdanjega pivskega kolega. Mogoče tudi koga novega, ki mi bo nekega dne kaj pomenil. Mi postal prijatelj.

Apaurin

Vedela sem, da je zasvojenost z apaurini huda jeba. No, po pravici povedano, tega sem se začela zavedati šele lani, na zdravljenju. Pizda, res mi ni jasno, kako človek, ki dvajset let prijateljuje z apaurini, ne ve, da gre za zasvojenost. Res sem naivna. In res sem bolj podobna mami kot sem si mislila. Tudi ona igra noja, kadar ji kaj ne odgovarja.

Učinki apaurinov me nikoli niso zanimali. Kaj delajo telesu in psihi. Enostavno nisem hotela vedeti. Nikoli v svoji dvajsetletni tesni vezi z apaurini nisem prebrala listka v škatlici. Nikoli jih nisem poguglala. No, razen, če sem iskala nakup na črno.

In zdaj je kriza. Po dobrem letu doživljam krizo. In se čudim. Počasi mi postaja jasno, zakaj so me terapevti na Poljanskem nasipu hvalili. Na trenutke so bili tudi sami začudeni, kako pridno in trmasto vztrajam pri odvajanju. Mi v zabito glavo vcepljali idejo, da sem močna. Kljub strašni abstinenčni krizi.

Očitno drži: enkrat odvisnik, vedno odvisnik. Ker v glavi ostane. Psiha ne da miru.

In res je tudi, da je psihična odvisnost veliko hujša od fizične. Čeprav se tudi zdaj ne bom predala. Ker je spomin na fizično abstinenčno krizo še preveč živ.

On

Ne morem ga pozabiti. Ne morem si ga izbiti iz glave in srca. Včasih se vprašam, ali je v igri moj ego, ker sem jaz njega ljubila bolj kot on mene. Ni. Vem pa, da bo tudi to minilo. Samo čas potrebujem.

In ko bo ta čas prišel, ko bodo moji nadnaravni obrambni mehanizmi naredili svoje, bom mirna. Z lahkoto ga bom pogledala v tiste njegove oči, ustnice, roke. Če bo treba, se bom indiferentno obrnila proč ali ga povprašala o vremenu.

Vse to je passé. Vse je škodljivo zame. Nič od tega nimam. Nikoli nisem. Oni so imeli mene.

Nikoli več.

Je rekla, popila alkohol, vzela apaurin in se predala.