Big Blue, grička vještica, včasih wifi: Kje je naš otok?

Počitnice z otroki, ki ne znajo plavati, se precej razlikujejo od tistih, če že znajo. Počitnice z neplavalci pravzaprav sploh niso počitnice. Počneš vse sorte, samo počivaš ne: v nedogled capljaš za njimi, namakaš jih v kreme s faktorji, napihuješ rokavčke in flikaš delfine. Ko ti kateri od njih za minuto izgine iz vidnega polja, doživljaš šok za šokom. Strah, da bo kdo utonil, zahteva večjo koncentracijo kot najbolj naporen dan v službi.

Koliko takšnih bodyguard poletij te doleti, je odvisno od števila otrok in od razlik v starosti. Trije komadi na pet let, pa si petnajst let brez počitnic.

Raj na Zemlji

Da imamo končno vsi počitnice, se lahko zahvalimo temu, da smo čez zimo postali družina plavalcev. Pa tudi kraju, kjer jih preživljamo.

Otrokom, ki znajo plavati, se tukaj ne more zgoditi nič. To je zabačen kraj, ki ti priraste k srcu.

Pred leti smo ga našli na road tripu po jadranski obali. Ves dan smo se vozili gor in dol po enem od otokov. Vroč julijski dan in petčlanska družina s kompletno opremo za kampiranje, stlačena v enoprostorca. Živčni, skuhani, skregani. Tik pred tem, da zapeljemo nazaj na trajekt in naslednji dan poskusimo znova drugje. Ali pa gremo kar domov.

Tabla za kamp, kjer smo nazadnje končali, je bila majhna, pa še skrita za obcestnim grmom. Kot da so jo nalašč postavili tako, da je nihče ne bi opazil.

Najprej smo mislili, da je s krajem, kamor nas je pripeljala, nekaj narobe. Sezona na višku, kamp pa skoraj prazen. A se je izkazalo, da smo našli raj na Zemlji.

Zaseden prazen kamp

Kamp vodi avstralski Hrvat, ki mu je življenje podarilo večno poletje. Pol leta preživi tu, drugo polovico pa tam spodaj. Ves čas v kratkih hlačah. Izseljenstvu se nima zahvaliti le za poletje, ki nikoli ne mine, ampak tudi za to, da se je znebil marsikatere slabe balkanske navade. Svoj posel vodi po pravilih. Brez debate.

Število gostov, ki jih lahko sprejme, je odvisno od kapacitet sanitarij, ki so na voljo. Kamp ima samo pet tušev. Prostori, kamor lahko postaviš šotor, se razprostirajo čez cel rt. Nesorazmerje, ki ti gre na roke. Vsako leto nas je malo strah, da bomo ostali pred vrati, čeprav je vedno videti, da je še dovolj prostora. Potem vedno postavimo dva šotora. Enega za otroke in enega za naju. Tudi to so počitnice.

Nismo na najlepšem otoku na svetu

Jasno, vse ni perfektno, ampak manj je itak več. Hvala lepa za Sejšele.

Plaža, iz katere štrlijo trije pomoli, je zabetonirana. Klančina, po kateri se spustiš v morje, je poraščena z algami, da drsi. Na drugi strani zaliva razpada nekdanji mladinski dom, od njega se na obe strani vrstijo grde novodobne vile. 

Luna park so samo otroške sanje. Najbližji minidisko je nekje daleč na celini. V bližnji vasi ni štantov. Tudi škampov ne. To nas ne moti, ker lahko nočni ulov kupiš od lokalnega ribiča na pomolu, svežo zelenjavo pa v kombiju, ki vsako jutro pripelje kar v kamp. Gazdarica kampa prodaja odlično olivno olje. Trgovina je na peš, takšna čez pult. Še pred nekaj leti je prodajalka, ko si vstopil, sedela v kotu, kadila čik in brala Glorio. Skoraj ničesar nimajo, le kruh je vsak dan svež.

Mrzlo pivo dobiš v nekdanji diskoteki, ki je zdaj Caffè bar Jadranka. Upravlja ga lokalna poljoprivredna zadruga. Tako kot pošto, ki je odprta eno uro na dan. V baru imajo skajaste stole, balinplac v senci, na nekdanjem plesišču pa pink-ponk mizo in sezonske kelnarje, ki sanjajo.

Edino znamenje sodobnega časa je občasno delujoči wifi in pivo grička vještica iz majhne pivovarne v Zagrebu. Nihče ne ve, kako je našlo pot v ta zaliv. Kot tudi ne, kako je mogoče, da steklenica stane manj kot dva evra. Ob 11. zvečer zapirajo, ampak te nihče ne meče s terase. Na zalogo prinesejo tri runde, pospravijo pa zjutraj, ko spet odprejo.

Velika modrina

Prej sem na ležalniku brala tri ure skupaj. Ene dvakrat je mimo pridrvela horda otrok, ki so poskakali v vodo, da se bodo šli potapljat na dah kot v filmu Big Blue. Tablic in telefonov v njihovih rokah skoraj ne vidiš, imajo pa podvodno kamero in resen plan, da posnamejo remake. Dopoldne so mi izmaknili štrik za perilo, da so nanj privezali skalo, ki služi za utež. Mislim, da so bili med njimi tudi moji sinovi, ampak ne vem točno. Odkar znajo vsi trije plavati, smo na morju tudi vsak po svoje.

Vem, da vas zanima, kje je naš otok. Oprostite, ampak tega vam ne izdam za nič na svetu. Prejmite pa lepe pozdrave s še enih nepozabnih počitnic.

Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod naslovom Pozdrav s počitnic. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.