Adijo pa fuck you pa zdrava ostani, bitch.

Kadarkoli se dobimo samski frendi, se vedno najde eden, ki zavzeto išče ljubezen. “Jaz bi ful mel nekoga.” Zakaj že? “Ja, da ne bom sam.” Pa se sploh slišiš, kok si patetičen? Kaj če ti kurac kr en sam zato, da ne boš sam? Že da ne znaš bit sam, je dost scary.

In pol kr hodijo na neke dejte, kr z vsakim ta drugim, k mu neki lajka na FB. Itak, da je na koncu vse skupi ena katastrofa. V najboljšem primeru se zgodi fuk, ampak to te zjutri pusti še bolj praznega. Misliš, da boš kr iz prve našu tistega oh-in-sploh kretena, k te bo z veseljem prenašal, pa da ti bo še clo všeč al kaj?

Druga polovica?

Zakaj si ljudje tok zlo želijo nekoga ob sebi? Kot da celo življenje iščejo tisto drugo polovico.

Kaj pa če tiste druge, popolne polovice ni, ampak se sam najdeta dva bumbarja, k sta se sposobna prilagajat in se odločta, da bo celo življenje pač tako? K da ne morš bit sam. K da morš bit navlečen na nekoga. Nas je strah, če ne? Al kaj?

Vsi smo radi zaljubljeni na frišno. Ni boljše droge, verjemte men. Sam kaj pa pol, ko mine? Ja, nč. Pol jih pa pustiš. Daš nogo. Dve brce v rit. Po dveh letih to ni več to.

Iz veze v vezo

Celo življenje sm skakala iz veze v vezo. Bla noro zaljubljena, se hotla dvakrat poročit. Tipi so bli od A do Žblj material, ni da ni. Ampak na koncu vedno isto: po dveh letih — vozi.

Odkrivat človeka je super. Ko ga maš enkrat preštudiranga, pa ne več tok. Vse poznaš, vse že veš. Kje je vznemirjenje?

Če gledam svoje veze za nazaj, sem bla z vsakim modelom zarad drugačnega razloga, ampak vedno trdno prepričana, da sva zaljubljena tok k Kate pa Leonardo v Titaniku.

Titanik my ass. No, finish je štimal. Zdej se mi zdijo vsi tujci, k da ne bi nikol nič čutila do njih. Vsi spomini so pozabljeni, vse je šlo v spam.

Smo samo zgubljali čas skupaj? Si pridobivali izkušnje, da bi videli, s kakšnim kretenom ne mislimo bit nikol več?

Stop igra

Po zadnji naporni vezi, s psihičem moje sorte, k ga najprej obožuješ, potem bi ga pa sam še zaštihal, sem si rekla, da enough. Stop igra. Men se ne da več. Najdite si normalne ženske, men pa dejte mir. Jaz hočem bit mal sama.

Ne rabim nekoga, da bo igral mojega hišnika, bodyguarda, vodovodarja. Da mi bo dajal tisto kao varnost, da se bom jaz kot ženska počutila izpopolnjeno. Popizditis, ne pa izpopolnjena.

In po dveh letih “jaz boga sem pa samska” mi je vedno boljš. Človk se hitro odvadi jutranjih objemov in tega, da namesto tebe en drug odmašuje vece. Človk se hitr spet navadi na svoj mir. Na to, da ti noben ljubosumno ne sikari. Na to, da se ni treba nikomur prilagajat. Na to, da delaš, kar ti kurac paše brez slabe vesti. Da te noben noče spreminjat. Da dihaš.

Itak mam tok dela sama s sabo za narest, v sebi in na meni. Kaj čjo men zdej te distrakcije.

Jebač

In take samske ženske si pol najdemo jebača. Pride in nikol ne ostane do jutra. Predvsem pa pride samo, če ti tko hočeš. Brez čustev. Čeprov so se vse moje veze tko začele, kot “brezčustvene posteljne aktivnosti”.

In ne rečem, itak bom en dan spet mela tipa. Takega, k bo prenašal vso mojo manijo, depro, samodestruktivnost, k me bo znal nasmejat sto na uro, da bi mu laufali možgani do vesolja in nazaj. Takega, k bo razumel moje cepetanje z nogami in bo štekal, da naj rajš živi v svojem fletu, ker ga hočem videt sam trikrat na teden.

Tazga bi mela. Da bi čutil vso uno mojo norijo in me zraven še oboževal.

Prasica stoletja

In ker so se vse moje zveze klavrno končale in sem seveda prasica stoletja in sem jih vse kao zjebala na koncu, so me blokirali modeli na vseh frontah. Adijo pa fuck you pa zdrava ostani, witch.

In pride en dan knjiga in z njo vsi bivši nazaj. Odblokirana na FB, vsi spet kontaktirat, mi se mamo radi party kr naenkrat. “Kako si kej? Ej, ista, pa vseen tok druga.” Ne čutim več nč. Tujec si. “Pridem po knjigo.”

In sediva po par letih z enim od teh bivših, se pogovarjava vljudnostne površinske debilizme in začne neki namigovat, da dol bi se pa še lahko dajala.

Juhu pa jupi, kok lepo. Sam še sebe sem slišala: ”Stari moj, prežvečene robe pa res ne mislim fukat. Aja, knjiga je tok pa tok.”