Drenik--Sekolčev lungomare ali koliko je še takih tempiranih bomb

25.7.2015 / 06:08 Komentiraj
Kako preprečiti ubogi tretjerazredni uslužbenki, ki se ima za dobro pogajalko, da državi naredi škandal, sramoto, škodo?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti v Milano, 23. julija 2015.

Simono Drenik sem prvič opazil na televiziji v nekem omizju, zagotovo je od tega že kar nekaj let. Po naključju. Pozoren sem postal na njene izjave, saj so bile otročje, neprepričljive, nestrokovne, papagajevsko naučene.

Takrat sem se vprašal, kako je lahko tretjerazredna uslužbenka nekega ministrstva na tako visokem in odgovornem položaju. Njen pogovor v studiu TV Slovenija me je prepričal, da se Sloveniji s takšnim osebjem v tako zapletenem, občutljivem in eksplozivnem vprašanju, kot je razmejitev s Hrvaško, ne piše dobro.

O gospodu Jerneju Sekolcu nisem vedel veliko, v Sloveniji ga javnost ne pozna dobro. A zdaj vemo, da je uglajeni gospod z Dunaja nasedel slovenskemu političnemu diletantizmu.

Vohunke, agente, vojakinje

Za Simono Drenik bi takoj rekel, da nikdar ni bila ljubiteljica Jamesa Bonda ali gospe Margarethe Zelle iz Leeuvardna na Nizozemskem, ki jo svet bolje pozna kot Mato Hari. Od Jerneja Sekolca pa bi pričakoval, da je že kdaj slišal za Virginio Hall ali Klausa Fuchsa.

Američanka je v Franciji kot novinarka v Vichyju zbirala dokumente za odporniško gibanje, se ustrelila v nogo, da so ji jo amputirali, potem pa v protezi tihotapila dokumente. Fuchs pa je bil jedrski fizik, ki je za Angleže in Američane pred 2. svetovno vojno delal na projektu atomske bombe, po njej pa je postalo jasno, da je podatke izdajal Sovjetski zvezi.

Če bi imela gospa Drenik in gospod Sekolec vsaj malo domišljije in razumevanja za to, kar počneta in v čigavem imenu — predvsem pa zavest, kaj je to diplomacija in mednarodna arbitraža, vohunjenje, prisluškovanje in skrb za interese države —, si ne bi dovolila tako smešno potoniti v Piranskem zalivu.

Bond. Janez Bond.

Od malih nog sem zelo rad gledal filme, kjer so nas spominjali na izmišljene ali resnične dogodke. Največ jih je bilo povezanih z 2. svetovno vojno in hladno vojno po njej, nekateri so bili tudi fikcija. Vrhunec tega žanra je vsekakor tajni agent Njenega veličanstva James Bond. Sprva je šlo za lik pravega vohuna, kasneje pa so ga spremenili v napol supermana. S tem je, vsaj v mojih očeh, izgubil nekaj verodostojnosti.

Vohuni, pa tudi politiki in drugi akterji so v teh filmih ponavadi inteligentni, prebrisani, po slovensko bi rekli z vsemi žavbami namazani ljudje. Ni nujno, da so pošteni in pravični, vsekakor pa so spretni. Slovenska samostojna država takšnih ljudi nima. No, ne bom krivičen, ima jih zelo malo. Opažam, da jih ima od osamosvojitve vse manj. Iz pogovorov med slovensko uslužbenko zunanjega ministrstva in slovenskim sodnikom arbitražnega sodišča, ki jih z veliko mero pričakovanj poslušamo na internetu, zelo hitro razberemo, da v njih ni nič posebnega. Niti niso pretirano zanimivi.

Kot dve upokojenki

Žalostno je, da gre za slog kavarniškega klepeta dveh znancev ali prijateljev, ki nasplošno in poljudno, kot dve upokojenki ob kavici na obrežju Ljubljanice, klepetata o arbitraži in slovensko-hrvaškem mejnem sporu.

Čudi me, da pade na tako raven pogovora ugleden mednarodni sodnik, ki večino ljudi, s katerimi na Dunaju poklicno sodeluje ali pa se z njimi srečuje slučajno, vika.

Čudi me tudi, da si tretjerazredna uslužbenka MZZ dovoli tikati uglednega mednarodnega pravnika in se z njim pogovarja v enakem slogu kot s sošolko iz gimnazije, ko malce opravljata in navržeta še kakšno o težavah z možem in obilici dela s pred kratkim rojenim otrokom.

Bedaki na pomembnih položajih

Še bolj žalostno je, da slovenska politika na pomembne položaje v svoji diplomaciji in upravljanju z družbo postavlja bedake. Verjetno bi večina otrok iz vrtca v neposredni bližini MZZ na Prešernovi vedela, da je mejni spor med Slovenijo in Hrvaško resna in občutljiva tema.

S takšno zadevo, ki razburja strasti na eni in drugi strani meje že več kot dvajset let, problem pa se vleče še iz časa po 2. svetovni vojni, je treba ravnati odgovorno in pazljivo. Nobenega dvoma ni, da državi poskušata vplivati na sodišče s svojimi argumenti — da preprosto povedano lobirata.

Del uspeha v pogajanjih so boljši argumenti, seveda pa tudi druge odlike, kot recimo vplivanje na odločevalce s svojimi stališči, ki jih je treba čim večkrat ponoviti.

Nobenega dvoma ni, da so se tudi Hrvatje pogovarjali med seboj, da so še bolj načrtno iskali rešitve, ki bi jim pomagale pri arbitraži. Saj nikdar ni bilo dvoma, da Piranski zaliv ni njihov — ne polovica, ne tretjina, ne četrtina. Hrvatje so lobiranje za svojo resnico in uspeh potrebovali še veliko bolj kot Slovenci. Pomembno je, da o teh pogovorih nasprotna stran, sodišče in seveda javnost ne vesta nič.

Avtosejem

Tretjerazredne uslužbenke z omenjenega ministrstva ne poznam osebno. Nekajkrat sem jo opazil na televizijskih pogovorih in omizjih o mednarodnih rečeh, verjetno večninsko povezanih z mejo s Hrvaško.

Osupnil sem, ko sem opazil, da je gospa dobro naučena uradnica, ki se verjetno lahko pohvali z vsemi mogočimi diplomami iz tega in onega, vendar ji jaz ne bi dovolil prodajati niti svojega avtomobila, kaj šele zastopati svoje države v nemirnih mednarodnih vodah, kjer včasih spodleti tudi najbolj predrznim, pokvarjenim in pretkanim — ker so na drugi strani ponavadi še bolj predrzni, še bolj pokvarjeni in še bolj iznajdljivi.

Prepričan sem, da bi ta nesrečna gospa na avtosejmu za moj avto dobila precej manj, kot je v resnici vreden — in tega sploh ne bi opazila. Verjela bi albanskemu preprodajalcu, ki bi jo šarmantno povabil na kavo in ji povedal, da ji je v bistvu za avto plačal še preveč in da mora biti vesela, da ga je sploh lahko prodala. Še več, v trgovskem spretnežu bi videla svojega novega zaveznika.

Srečanje na Schlossbergu

Če bi Slovenija za takšne posle izbirala prave in resne figure, kot se jih spominjam iz filmov, ki sem jih omenil na začetku, potem bi se gospa z ministrstva in gospod z Dunaja srečala recimo v Gradcu v Avstriji. Na griču nad mestom. Saj veste, pri stolpu z uro na Schlossbergu.

V parku, na klopci, kjer bi vedela, da ju nihče ne pozna, še manj možnosti pa bi bilo, da jima kdo prisluškuje. Svoja mobilna telefona bi pustila v avtomobilih vsak na svojem parkirišču, dokumente s ključka pa bi v miru prekopirala na prenosni računalnik. Izmenjala bi si lahko tudi kakšne dokumente v ovojnicah…

Če bi se srečala izven Slovenije, na pol poti med Dunajem in Ljubljano, kar bi bilo najbolj praktično, se danes nihče ne bi mogel zgražati nad posnetki kavarniških klepetov državne uradnice in mednarodnega sodnika.

Posledice

Ozadja in namen hrvaških obveščevalcev, ki so posneli ali kako drugače dobili te pogovore, so pomembni samo toliko, kolikor utegnejo škoditi slovenski strani v tem sporu.

Razprave med slovenskimi novinarji in v javnosti o pomenu lastništva države v Telekomu, ki se s tem spet začenjajo, pa so povsem odveč. Če si pri takšnih komunikacijah previden in poznaš vsaj nekaj osnov ravnanja iz vohunskih filmov, potem ti je res vseeno, čigav je Telekom, ker ga v takšne pogovore sploh ne spustiš zraven.

Bojim se, da je pozornost slovenske javnosti spet usmerjena napačno. Pravo vprašanje je, kako ustvariti družbo, kjer bodo najboljši ljudje, ki jih družba premore — Slovenci ali tujci, ni pomembno — postali njeni uslužbenci. Kako preprečiti ubogi tretjerazredni uslužbenki, ki živi v prepričanju, da je odlična pogajalka, strokovnjakinja in poznavalka mednarodnih odnosov, da naredi državi, ki ji služi, tak škandal in sramoto, posredno pa tudi diplomatsko in morda konkretno ozemeljsko škodo?

Občutek imam, da se sploh ne zavedate, koliko takšnih tempiranih bomb je v slovenski politiki, na ministrstvih, v parlamentu, v vsej družbi? Sploh si ne predstavljam, kako bi lahko Slovenija priplula iz Piranskega zaliva, ne da bi še pred odprtim morjem potonila…


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 23. julija, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Potonila v Piranskem zalivu. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE