Skepsa ameriških ekonomistov do evra, 1989–2002
Poleg (včeraj objavljene) evropske verzije skepse ekonomistov proti uvedbi evra obstaja tudi ameriška. Tudi preroška.
Leta 2009 sta si evropska ekonomista, Lars Jonung and Eoin Drea, vzela čas za veliko raziskavo. V njej sta pregledala odnos ameriških ekonomistov do uvedbe evra — in dobila impresivno listo znanstvenih in poljudnih člankov.
Pokomentirala sta jih v članku, objavljenem januarja 2010, z naslovom It Can’t Happen, It’s a Bad Idea, It Won’t Last: U.S. Economists on the EMU and the Euro, 1989–2002.
Niti eden. V ZDA niti eden.
In kaj je pokazala raziskava? Niti eden izmed ameriških ekonomistov, ki je izhajal iz teorije optimalnega valutnega območja, ni imel pozitivnega mnenja o evru. Niti eden.
No, Jonung in Drea sta januarja 2010 ugotovila, da so se ameriški ekonomisti… — preprosto zmotili. Desetletje po uvedbi da je evro čudovito deloval. Nič slabše od dolarja.
Jonung in Drea:
“Glavna ugotovitev najine raziskave je, da so bili ameriški akademski ekonomisti v 90. letih večinoma skeptični do skupne valute. Do danes je minilo že več kot desetletje in izkazalo se je, da se pesimistične napovedi in scenariji ameriških akademskih ekonomistov niso uresničile. Evro se je dobro uveljavil. Ni povzročil politične krize v Evropi. V evroobmočju je spodbudil integracijo finančnih in blagovnih trgov in trga dela. Trgovinska menjava v evroobmočju se je povečala, prav tako sinhronizacija poslovnih ciklov. Inflacijski diferenciali v evroombočju so istega reda velikosti kot v ZDA.”
“Zakaj so bili ameriški ekonomisti tako skeptični do evropske monetarne integracije še pred fizično uvedbo evra? […] Ameriški akademski ekonomisti so se osredotočili na vprašanje, ali je enotna valuta dobra ali slaba stvar. Pri tem so se ponavadi sklicevali na teorijo optimalnega valutnega območja, večinoma pa so bili skeptični do enotne valute. Za razliko od njih pa je bil pristop ekonomistov FED manj analitičen, bolj pragmatičen. Obe skupini sta v procesu evropske monetarne integracije svoje poglede sproti prilagajali dogajanju. Presenetljivo je, da so bili akademski ekonomisti, ki so sami imeli koristi od monetarne enotnosti ZDA, tako skeptični do evropskega monetarnega poenotenja. To skepso si razlagava kot rezultat močnega vpliva originalne teorije optimalnega valutnega območja; nezmožnosti dojemanja monetarnega poenotenja kot evolucijskega procesa; nezmožnosti spoznanja, da so fiksne obrestne mere bolj kot spremenljive praktična alternativa za enotno evropsko valuto; in prepričanja, da je skupna valuta za Evropo predvsem politični projekt, ki ignorira temelje ekonomije.”
Da ne bo pomote, Jonung in Drea sta raziskavo objavila, ko se je evrska kriza že začela razvijati in ko so evropski voditelji začeli s pripravami na prvi reševalni paket za Grčijo (s katerim so reševali nemške in francoske banke).
Ali so imeli prav tudi za naprej? Da.
Bolj kot to, da so imeli skeptični ameriški (in evropski) ekonomisti prav že pred uvedbo evra — da bo evro neuspešen projekt —, me bega vprašanje, ali so imeli prav tudi glede nadaljevanja. Namreč, ali so imeli prav tudi v tem smislu, da bodo težave znotraj evroobmočja pripeljale do političnih nesoglasij v Evropi in do evropske dezintegracije.
Martin Feldstein: Monnet se je motil. Foreign Affairs, 1997:
“Če bo evropska monetarna unija [EMU] realizirana — kar je zdaj videti vse bolj verjetno —, bo spremenila politični značaj Evrope tako, da bo lahko prihajalo do konfliktov. Kaj bi lahko bili razlogi zanje? Najprej bi lahko prihajalo do globokih nesoglasij med članicami EMU glede ciljev in metod monetarne politike. Ti konflikti bi se lahko še zaostrili, ko bi gospodarski cikli povzročili dvig nezaposlenosti v določeni državi ali skupini držav. In ta ekonomska nesoglasja bi lahko pripeljala do splošnega nezaupanja med evropskimi državami.”
Opomba: Tekst je bil objavljen v nedeljo, 19. julija 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Skepsa ameriških ekonomistov do evra. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.