Približno 90% mojih FB prijateljev je drugačnih, malo norih, extraordinaire
Pogosto me na Facebooku hudo razjezijo izjave mojih prijateljev, znancev in drugih. Objave o strpnosti, ljubezni, enakosti, politiki, da ne govorim o duhovnosti, kaj šele o drugačnosti ali norosti.
Vsake toliko se zgodi, da ljudje ponorijo za nečim, se identificirajo z nekom — po možnosti s filmskim ali knjižnim junakom ali junakinjo — in začnejo fanatično zagovarjati novo religijo, ki ne more biti drugega kot nepreverjena, znanstvenofantastična “veda” o številih ali nova vrsta telesne vadbe, ki da ima neverjetne pozitivne učinke na telo in dušo.
Naivnost ali neumnost?
Motivacijske knjige Louise L. Hay so danes najbrž že passé. Ne vem, ker me nikoli niso zanimale. Nekateri ljudje pa so pravi magnet za raznorazne kvaziduhovne guruje. Zdi se mi, da jih je vedno več — tako gurujev kot naivnežev, ki jim nasedajo. Ne razumem, zakaj. Je to obup nad življenjem, ki jih preveva? Nezmožnost odgovornosti in načina življenja? Samo naivnost ali navadna človeška neumnost?
Spomnite se nanizanke Seks v mestu. Kar naenkrat je ženskam postal čevelj fetiš in so vse iskale svojega Mr. Biga. In ja, vse so bile (zmotno) prepričane, da so ravno one najbolj podobne Carrie. Ah, bejžte no! Ali knjige Petdeset odtenkov sive: vse bi imele svojega Greya.
Ni takšnih, ljubice moje. Prej ko bomo to spoznale, bolje za nas.
Na zid prilimane floskule
Če se vrnem k drugačnosti. Ne tako dolgo nazaj smo postajali vse bolj aktivni na Facebooku. Koliko brezveznih floskul, prilimanih na vsakem drugem zidu!
Smešno je, kako izjave pomembnih (ali nepomembnih) ljudi nekateri dajejo na zid v svetem prepričanju, da so samo oni takšni, da se jih samo oni držijo, da veljajo samo za njih — ne potrudijo se pa niti toliko, da bi preverili, ali ni v neskladju s “pametno” mislijo nekega drugega “misleca”, ki so jo pripopali prejšnji dan.
Približno 90% mojih FB prijateljev je drugačnih, malo norih, extraordinaire. Zdi se mi, da je biti drugačen dandanes enako kot nekoč biti povprečen. In če je tako, močno upam, da sem povprečna, da spadam v okvire normale.
Biti kot drugi
Kot otrok sem si vedno želela biti kot drugi otroci. Tisti, ki ta občutek poznate, verjetno veste, kako hudo je za otroka biti sam s seboj, s svojo nezmožnostjo — ker je pač še otrok —, da se prilagodi zunanjemu svetu.
Šele (ali že) v najstniških letih mi je začelo počasi uspevati, da sem se zlila z množico. Z dejanji, ki pritičejo najstnikom, sovrstnikom, družbi. Kljub notranjim bojem, nisem odnehala. Nadaljevala sem to igro How to blend in.
Žalosti me, ko se spomnim, koliko let je bila na sporedu drama. Koliko energije je bilo zapravljene zaradi cenene, nekonstruktivne tragikomedije, ki je škodovala meni in meni bližnjim.
Danes samo sem
Danes ne počnem nič. Ne zlivam se z okolico in nisem drugačna. Samo sem.
Si s takšnim razmišljanjem kopljem jamo? Ni pomembno. Ker to so moje, samo moje resnice. In vsi tisti, ki jih ne sprejmete, imate vso pravico zapisati, podati svoje.
Samo prosim, ne me siliti z njimi. Ne vsiljujte mi svojih fanatizmov. Nisem ne verna ne vegetarijanka. Ne verjamem ne v astrologijo ne numerologijo ne katerokoli drugo pizdarijo. Če koga, potem je mene težko prepričati v karkoli, kar ni relativno. In fanatizmi to niso. So just don’t!
Svet gre k vragu, vam rečem. Vam povem eno absolutno resnico? Svetá, kakršnega poznamo, bo konec v naslednjih dvajsetih letih. Mi pa še kar čakamo in delamo in živimo za jutri.
