Pahor proti Pahorju in partizanom in pietetno dejanje, ki zanika pieteto

Če je morda kdo poskušal dobrohotno verjeti v Boruta Pahorja kot prijaznega spravljivca Slovencev, prinašalca nacionalne sprave “med brate” in obenem njenega bizarnega izvoznika v Srebrenico — in če ga doslej še niso prepričali dvomi v zlaganost njegove skrbno negovane drže —, mu bo spodnji citat iz zadnje Mladine dal vendarle misliti, da se v svoji dobronamerni percepciji moti.

Pahor je vedel

Ob slovesnosti odprtja spominske plošče na Karlovici pri Velikih Laščah, kjer je predsednik 5. julija na veliko hvalil plemenitost ideje tamkajšnjega župana, da padle partizane, talce in internirance pripiše na skupno obeležje z domobranci, je namreč Pahor dobro vedel naslednje:

“Srečko Knafelc, predsednik društva Zarja spominov in član Zveze borcev za vrednote NOB, pojasnjuje, da so predsednika republike vnaprej opozorili, da gre za prisilno spravno dejanje, ki je v nasprotju s temeljnim vodilom sprave. In da ne gre za povezovalno dejanje, ker je bilo storjeno v nasprotju z željami Zveze borcev ter brez vednosti svojcev žrtev, katerih imena so zapisana na spominskem znamenju padlim v NOB. Knafelc pojasnjuje, da jim je doslej od 47 padlih, zapisanih na plošči, uspelo stopiti v stik s svojci približno polovice in [da] nobeden ni podal soglasja, da se spominska plošča postavi na način in na mestu, ki si ga je zamislil velikolaški župan Anton Zakrajšek in ga je potrdil tamkajšnji občinski svet. Prej svojcev žrtev o tem ni nihče nič vprašal.”

Seznanjen, a ni upošteval

Iz Knafelčevega pojasnila torej sledi dvoje:

Pahor je bil pred proslavo iz prve roke seznanjen s protesti ZZB NOB, a jih ni upošteval. Še več. Iz njegovega govora izhaja, da jih je gladko prezrl kot nepomembne in da ni upošteval mnenja ene od dveh strani, da gre za prisilno in lažno spravno ravnanje. Raje je, zavedajoč se svoje enostranskosti, podprl drugo in kljub nasprotovanjem ravnal do geste afirmativno.

Pahor je bil pred proslavo seznanjen, da skupnemu spominskemu obeležju nasprotujejo svojci padlih v NOB oz. da to ni v skladu z njihovo željo. Čez njihovo stališče je — dobro obveščen, da ravna v nasprotju z njim — enostavno pljunil.

Očitno zato, da bi sodeloval v izgradnji namišljenega spravnega dejanja, ki ga je kasneje promoviral v svojem govoru v Srebrenici. In da bi z njim, očitno, povzdignil sebe kot nekakšnega spravljivca naroda in pobudnika duhovne renesanse Slovencev.

Perverzno protislovje

V bistvu smo se znašli pred popolnoma perverznim protislovjem: cena za to, da je pohvalil gesto tamkajšnjega župana kot “pietetno dejanje”, je bilo popolno zanikanje zahtev omenjenih sorodnikov in upoštevanja pietete do njihovih pokojnikov.

Ali obstajajo pietetna dejanja, katerih del je zanikanje pietete?

Pahor si svoj projekt sprave predstavlja tako, da pritrjuje eni strani in ignorira drugo. Za to, da je lahko skupno spominsko obeležje označil za “nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške”, je moral mnenje ZZB NOB in svojcev pokojnih implicitno interpretirati kot neplemenito in nehumano, celo nečloveško.

Zakaj do te mere manipulativno predsednikovo ravnanje že dva tedna ne pritegne velike večine slovenskih novinarjev, da bi o njem vsaj poročali, je pač še ena zrcalna podoba naših medijev. No, Pahor bo vesel in hvaležen.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 17. julija, pod naslovom Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.